NAGRADA

Lastnike najlepših pirhov bomo pozlatili

Objavljeno 25. marec 2012 16.11 | Posodobljeno 25. marec 2012 16.11 | Piše: Mojca Kaučič

Izdelovanje unikatnega nakita je ena od prepoznavnosti prekmurskega zlatarstva.

V ogrlici in prstanu iz belega zlata je skupaj okrog 500 briljantov.

Zamisel se začne pri kamnu. Dragem kamnu. Pri biseru, diamantu, opalu. Njegova lepota usmerja zgradbo okrog sebe. Vzrok je precej preprost. Navadno mora ostati tak, kakršen je, saj pri nas brusilnic dragih kamnov nimamo, zato ga ne moremo prilagajati žlahtni kovini, ampak mora ta slediti njegovi lepoti. Tako o oblikovanju svojega unikatnega nakita pripoveduje prekmurski zlatar Vlado Mandič iz Murske Sobote, ki ga je klepet z nami popeljal v mladost, v začetke in razvoj njegove ustvarjalne poti ter lepe spomine. Vsa ta prehojena pot zdaj rojeva nakit, ki bi se mu lahko uprla le redka ljubiteljica (niti ljubiteljev ne manjka) dragocenih umetnin, ki pomagajo predvsem ženskemu spolu poudarjati lepoto, obenem pa so nemalokrat kot spominska knjiga, v kateri so nanizani najlepši in najbolj čustveni trenutki človekovega življenja. Ustvarjalnega duha tega zlatarskega mojstra pa bodo deležni tudi zmagovalci našega letošnjega natečaja za izbiro najlepšega pirha, saj bodo nagrade za naj ustvarjalce prišle prav iz Mandičeve zlatarne.

Že od 70. let

Vlado je ob koncu osnovne šole vedel predvsem, da si ne želi po očetovih avtoprevozniških stopinjah, obenem pa ga je pritegoval skrivnostni zven strojčka iz zlatarske delavnice v domači ulici. In odločitev je padla. Zlatar bom, se je odločil. Ostalo je zgodovina, bi rekli nekateri, pa ni čisto tako. Že v časih, ko ni bilo najlaže biti obrtnik in je bila zlatarska delavnica predvsem servisna služba, in ne prostor, kjer bi človek lahko ustvarjal unikatni nakit ter ga ponujal ljudem, so mladi fantje iz celjske zlatarske šole naredili še kaj poleg vajeniških obveznosti ter zaslužili kakšen dinar. Vlado je s pomočjo dobrih prijateljev Jožeta Skuška in Tomislava Lobode že sredi 70. let odprl svojo delavnico. Prijatelja sta mu takrat posodila (za zmeraj) veliko prepotrebne opreme in orodja, za plačilo pa pričakovala le, da bo s svojo poštenostjo v čast zlatarskemu poklicu. Ponos, da je bil najmlajši obrtnik, mu ni stopil v glavo. Želel se je učiti. Izkoristil je bližino Avstrije, kjer je imel z maloobmejno izkaznico dostop do najnovejše literature, vpogled v razvoj zlatarstva in modne trende. Težnja po razvoju ni nikdar zamrla. V Mandičevi zlatarski delavnici, ločeni od trgovine (v zlatarstvu je skupaj zaposlenih pet ljudi), so najnovejši stroji za odlivanje in vsa druga oprema. Pri tem omenja, da je v Sloveniji morda le še pet zlatarjev za serijsko proizvodnjo nakita. Veliko pa je zlatarskih trgovin, ki z umetnostjo oblikovanja nakita nimajo veliko skupnega.

Tudi Murin zlatnik

Izdelovanje unikatnega nakita je ena od prepoznavnosti tega prekmurskega zlatarstva, ki si že utira pot čez slovenske meje, vendar pri tem ne pozablja na svoje ljudi. Gospod Vlado je prav za vsakogar, ki prestopi prag njegove zlatarne, pripravljen narediti vse, da nobena želja ne bi ostala neuresničena. Poleg tega, da veliko pozornosti posveča ročni izdelavi unikatnega nakita, je zlatarna v domačem okolju znana po izdelavi simbolov za ustanove, pa naj bodo to šole, tovarne ali podjetja. Mandičev sta, recimo, Murin zlatnik s šivanko in zeleni oziroma zlati klas za kmetijsko šolo v Rakičanu. Poleg tega njegovi zlatarni veliko ljudi zaupa svoje stare in starinske dragocenosti, da zasijejo v novi lepoti, ne da bi izgubile svoj nekdanji čar in sijaj.

Ponosen na hčer Mojco

Ob vsem si je Vlado moral vzeti čas za skok v svet. Spoznaval je sejme dragih kamnov in žlahtnih kovin, rudnike in tovarne in si na teh popotovanjih izbistril podobo svoje zlatarne. Osredotočil se je na bisere in diamante, v zadnjem času je dodal še opale. To pa seveda ne pomeni, da drugih želja in pričakovanj svojih strank ne more izpolniti. Mandičeva zlatarna se je v desetletjih svojega obstoja predstavila na številnih modnih revijah, tudi sejmih, ter kar treh razstavah biserov in diamantov v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota na gradu, ki so bile vsakokrat poseben dogodek.

Najponosnejši pa je na svojo mlado hčer Mojco, ki stopa po njegovih stopinjah. Čeprav že tako rekoč samostojno vodi eno od dveh trgovin, ki sta v Murski Soboti in Moravskih Toplicah v hotelu Ajda, predvsem spoznava zlatarski poklic in obrt do najmanjših in na videz nepomembnih podrobnosti. Privlači pa jo tudi oblikovanje. Čas je na njeni strani. Njena največja prednost pa je seveda oče, zaklad znanja in izkušenj, modrosti in nasvetov ter vodil, med katerimi je najpomembnejše: s svojo poštenostjo bodi v ponos zlatarskemu poklicu!

Deli s prijatelji