LJUBLJANA – Ko je Martini Atanasov pred časom hudo zbolel mož, je spoznala, kako krut in neoseben je naš zdravstveni sistem, zaposleni pa vse prevečkrat preobremenjeni in nezmožni bolnikom ponuditi oskrbo, ki jo potrebujejo. »Ne krivim zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, tako pač je. Kako naj ena fizioterapevtka poskrbi za 120 bolnikov,« skomigne upokojenka, sicer tudi sama nekdanja fizioterapevtka, ko pojasnjuje odločitev, da bo moža po mesecu in pol iz doma ostarelih, kamor so ga nastanili, ko se je njegov čas v zdravilišču iztekel, odpeljala domov. Pogumen korak, sploh če upoštevamo, da je bil Milorad Atanasov takrat priklenjen na posteljo. »Obljubljali so, da bo pri njih shodil, vendar iz tega ni bilo nič. Niti iz postelje na voziček mu ni uspelo samemu,« pove sogovornica. Da je bilo to aprila lani, je skorajda težko verjeti, ko opazujemo 75-letnika, kako odločno premaguje stopnice do stanovanja v drugem nadstropju. Dramatičnemu napredku pa ni botrovala bolnišnična oskrba, temveč predano delo prostovoljcev Medgeneracijskega društva Modra. Brez njih ne bi zmogla, prizna gospa Martina.
Mladi prinesli pozitivno energijo
Mladi prostovoljci, ki kar prekipevajo od življenja in pozitivne energije, so življenje upokojencev ne le olajšali, ampak tudi polepšali. »Vedno sva bila družabna človeka, rada se druživa, in ko so otroci odšli od doma, je postalo prazno. Saj pridejo na obisk, a današnje službe zahtevajo veliko časa, ne moreva zahtevati od njih, da nenehno prihajajo in nama pomagajo. Zelo sem srečna, da sem našla to društvo, ob koncih tedna, ko prostovoljcev ni, nama kar manjkajo,« ob moževem prikimavanju opiše izkušnjo s člani društva Modra, s katerimi so postali že kar prijatelji.
V njem trenutno deluje okrog 30 prostovoljcev, ki se vseskozi izobražujejo, zaželeno je tudi, da imajo izkušnje z delom s starostniki, najpomembnejša pa sta seveda veselje za tovrstno delo in želja pomagati. In tega ne primanjkuje Ani Mariji Belini in Robertu Močniku. Oba sta v prostovoljstvu našla svoje poslanstvo, delo s starostniki ju bogati in jima, kot pravita, daje neprecenljive izkušnje. »Mnogi radi pozabijo, koliko nas starostniki lahko naučijo. Njihove življenjske izkušnje so toliko bolj bogate kot tiste naših vrstnikov,« s sijočimi očmi pove Robert, ki rad poprime za vsakršno delo. Zakoncema Atanasov je tako tudi že pomagal lopatati vrt. Da, tudi to počno prostovoljci. »Pomagajo pri oskrbi, s starostniki se družijo, jih peljejo k zdravniku ali jim gredo v lekarno po zdravila. Če bi se kdo od starostnikov rad naučil pošiljanja elektronske pošte ali kvačkanja, jim bodo ugodili tudi v tem,« pojasni delo njenih varovancev predsednica društva Rebeka Balažić Tonkli. Nanjo se z željo po oskrbi obračajo tako starostniki sami kot tudi njihovi svojci, ki sami preprosto ne zmorejo več. A Balažić Tonklijeva opozarja, da brez privoljenja starostnika oziroma brez želje po pomoči in sodelovanju napredka ne bo: »Nekomu lahko pošljemo vse svoje prostovoljce, a če starostnik sam noče niti vstati iz postelje, ne bodo uspešni. Interes mora biti na obeh straneh, niti ni prav, da ljudi silimo v nekaj, česar nočejo.« No, pri gospodu Atanasovu se tega ni bilo bati. Da je zelo motiviran že od začetka, sta se strinjali tako njegova življenjska sopotnica kot Balažić Tonklijeva. »Nikoli ni odklonil pomoči, trdno je odločen, da bo znova hodil, in prav vsak dan se odpravi ven, tudi v dežju. Pred mesecem smo šli že na dveurni sprehod,« s ponosom pove gospa Martina.
Da je včasih tudi težko, priznata Ana Marija in Robert, tako pač je pri delu z ljudmi, nisi vsak dan dobre volje in tudi tisti, s katerimi delaš, imajo kdaj slab dan. A oba se strinjata, da je vse to poplačano, ko vidita napredek pri starostniku, ki mu pomagata, ob vsakem nasmehu in stisku roke. »To je največja nagrada, ni plačila, ki bi to odtehtalo,« pove Ana Marija, ki se več kot strinja z zapisom ameriškega evangeličanskega duhovnika in pisca Ricka Warrena: »Čas je največ, kar lahko podarimo sočloveku, saj je čas edino, česar nikoli ne bomo imeli na pretek. Vedno lahko zaslužimo več denarja, a več časa ne moremo. Ko nekomu podarimo svoj čas, mu podarimo del svojega življenja, ki ga nikoli več ne bomo dobili nazaj.«