RADOVLJICA – »Jaz sem to zaščitil!« je žolčno odrezal ta, ki je v enakem tonu povedal, da so ga pristojni že dvakrat – nategnili. »Prav ti, ki bi nas morali,« takšne, kot je tudi on, »ščititi in nam pomagati!« Da se v malho iz naslova razvoja in raziskav stekajo milijoni, smo še izvedeli, da pa ti denarci potem še hitreje izpuhtijo! Iz fascikla je začel naš inovator vleči dokumentacijo: »Jaz sem to zaščitil,« se Jure Šiftar, 45-letni strojni tehnik, kar ni mogel pomiriti. Takšni genialci, ki jim po glavi nenehno frčijo te in one rešitve, pa se znajo vse prevečkrat – nerešljivo zaplesti.
Podjetniška priložnost
Poleti 2002 je Jure po televiziji gledal svetovno prvenstvo v nogometu. Igrala je Južna Koreja, ko se njegov pogled kar ni in ni mogel upreti; zrl je namreč v nabito polne tribune, »jebenti«, je sočno razlagal, »pa saj je bilo vse v rdečem«! Koreja je namreč igrala v živo rdečih dresih, zvesti navijači pa so se s svojimi junaki poistovetili, jasno, z rdečkasto barvo. Juretu se je v hipu utrnila – podjetniška priložnost! Prepričan je bil, da bi šle, denimo v korejskem primeru, živo rdeče zapestnice za med. Če bi jih torej kdo ponudil, bi tudi ta navijaški pripomoček pošel in bil razgrabljen! »Kako bi šlo to v prodajo!« je takrat premišljeval.
In se že kmalu podal proti eni vodilnih zastopniških pisarn za patente in znamke v Sloveniji, ki stranke zastopa in jim svetuje na domala vseh področjih intelektualne lastnine, na Item. Ker se je naš sogovornik že zdavnaj zapisal inovacijam, je seveda hitro zrisal nekaj, kar je poimenoval Strik. In nad skico obrazložil: »To je enobarvna zapestnica iz blaga, usnja, svile, umetnih materialov s prostorom za logotip na obeh straneh. Lahko je vezana ali iz enega kosa.« Plačal je petstotaka, na Itemu pa so mu uredili registracijo mednarodnega modela, »ki ščiti pet videzov zapestnic,« je zapisala Katja Kovačič, tamkajšnja svetovalka za znamke. Model s številko 063464 je bil potem veljaven do konca leta 2012, saj je Šiftar petletno registracijo vmes podaljšal še za novo petletno obdobje. Za še enega petstotaka.
Kmalu po začetni registraciji se je ves srečen odpravil še na zastopništvo Nika. »Še dobro se spomnim,« je Šiftar bredel po spominu, »vse sem jim razložil, zakaj in čemu bi bilo pametno izdelovati takšne zapestnice, sprva so me debelo gledali, potem pa, da je to sicer čisto zanimiva ideja, ampak da se Nike s tem ne ukvarja!«
Prebrisani Armstrong
Poklapano je odšel. In le nekaj mesecev zatem izvedel nekaj, kar ga je do kraja sesulo. Na oni strani luže se je ravno tedaj na velika vrata vračal goljufivi in nadopingirani Lance Armstrong. Ameriški kolesar je namreč kmalu po tistem, leta 2003, ko je Šiftar s sklonjeno glavo zapuščal slovenskega zastopnika za Nike, ustanovil fundacijo Livestrong. Z njo je začel zbirati sredstva – za boj proti raku. Od leta 2004 do jeseni 2013 je z njeno pomočjo zbral več kot 100 milijonov dolarjev, zdaj pa, pozor, večinoma s prodajo rumenih zapestnic, teh je prodal več kot 87 milijonov! In kdo je izdeloval te popularne zapestnice? Prav podjetje, do katerega je šel svoj zaščiteni model predstavit Jure Šiftar! Ki bi ga večkrat kmalu kap, ko je moral v naslednjih letih gledati, pravi, svojo inovacijo na rokah skoraj že vsakega!
Ali je bilo to nekakšno naključje? »Trdim, da ni bilo!« je jezno zavrnil, prepričan, da ga je Item nategnil in opeharil, če že ne za vse te silne milijone, »saj namreč dva odstotka navadno pripadata prav inovatorju«, pa vsaj za tisočaka, ki ga je namenil za registracijo svojega modela zapestnice.
»Lahko kaj naredimo glede tega?« je takrat povprašal Gregorja Mačka, zastopnika za patente, znamke in modele pri Itemu, ta pa je bil ob tem vprašanju milo rečeno – nemočen.
Ženička na kolesu
Šiftar je takrat vse skupaj sicer še nekako pogoltnil in se delal, kot da ne vidi vseh tistih rumenih zapestnic, od katerih je kar mrgolelo in jih je bilo vse do Armstrongovega propada videti domala na vsakem zapestju. Ob naslednji podobni priložnosti Šiftar vnovičnega cmoka ni mogel več požreti.
Leta 2008 se je namreč naš Radovljičan, znan tudi po tem, da rad udobno sedi, zato tudi predobro ve, kaj povzročata napačna drža ter površno sedenje, peljal na kolesu za neko starejšo ženičko. »Prav počasi je poganjala, dobro sem videl, kako jo je vse tiščalo, kako se je presedala in valjala z ene na drugo stran tistega neudobnega sedeža, jebela, sem si mislil, le kako jo mora vse boleti?!« Če bi imela pravšnje sedalo, bi bila njena vožnja bistveno lagodnejša, je bil prepričan, idejo, kot da je že pozabil, kaj se je zgodilo s prejšnjo, prelil na papir, šel na Item, tam pa so mu jo spet registrirali in prijavili tri modele sedežev za kolo – 001008577-0001, 001008577-0003 in 001008577. Za pet let in za petstotaka.
Takrat naj bi se dobil tudi z nekdaj odličnim slovenskim kolesarjem Andrejem Hauptmanom, mu v neki kranjski gostilni predstavil specialen in deljen sedež, »mojo inovacijo«, zaradi katere naj bi vožnja postala udobnejša. »Hauptman naj bi šel s to idejo potem v neko podjetje v Italiji, a je prišel nazaj praznih rok, češ da je tista firma v reorganizaciji in da jih takšen sedež ne zanima!«
Italijanska grožnja
»Jebela, že čez čas pa vidim pravi razcvet teh sedežev, ki jih izdeluje italijanska firma Selle in jih imenuje SMP!« je začel Šiftar še bolj nervozno mešati po kavi. »Očitno sem bil spet nategnjen!« Besen kot ris se je pred tremi leti potem le opogumil in prek odvetnika seznanil to italijansko podjetje, ki pa mu je povsem mirno poslalo dopis, v katerem je med drugim pisalo, da ga bodo mastno tožili, če se bo začel ukvarjati z izdelavo teh sedežev!
Še posebno ga moti, ker Selle te sedeže izdeluje izključno za specialkarje, »ki že tako in tako nosijo podložene hlače,« pravi Šiftar, »jaz pa sem to hotel ustvariti za navadne smrtnike, želel plasirati tudi na Kitajsko, da bi se raja vozila sem in tja, ne pa za profesionalce z že tako debelimi denarnicami«!
Ravno zadnjič jih je gledal v izložbi neke trgovine v Lescah in se samo držal za glavo. »Iz tega je zdaj nastal butični izdelek, čisto nekaj drugega, kot sem si predstavljal jaz …«
V tujini, pravi Šiftar, se iz inovatorjev ne delajo norca: »Tam je zelo preprosto in transparentno: imaš idejo, greš v fabr'ko, oni rečejo – fajn, poberejo ta velik kos pogače, tebi pa ostaneta tista dva odstotka in zadeva je rešena!« Z Itema so mu sicer že pred časom zagotovili, da si njegovih idej nikakor niso prisvojili ali jih posredovali komu drugemu. Ter ga še podučili z naslednjim primerom: »Če inovator zaščiti neki videz skiroja, s tem ne pridobi zaščite za vse videze skirojev, temveč le za točno tak videz skiroja ter za vse videze skirojev, ki niso bistveno drugačni od zaščitenega.«