Slovenci smo prav gotovo lahko hvaležni, da imamo Škocjanske jame, Bohinjsko, Blejsko in Cerkniško jezero, krasno, bistro hči planin Sočo in deročo Dravo pa tudi lipicance, človeške ribice in prekmurske štrke (štorklje). Hvaležni bi bržda morali biti tudi za vse izredne seje državnega zbora in njegovih delovnih teles, za zakone, ki jih poslanci (na predlog predstavnikov vlade) obravnavajo v vse večji naglici oziroma po nujnem postopku, pa za kakor samoumevne obstrukcije, interpelacije, referendume, pobude in zahteve za ustavno presojo novih zakonov, za vse napovedane zaupnice in konstruktivne nezaupnice. O, ja, tudi za te bi bili lahko hvaležni. Če bi se (vsaj čez čas) iz vsega tega kaj naučili in postali bolj modri.
Naučili pa bi se lahko, če bi se bili pripravljeni odreči zameram in pavšalnemu kritizerstvu ter zavreči preživete ideološke plašnice. Pomemben korak naprej bi storili že s tem, če bi si priznali, da se vsakič, ko dopustimo, da se neki problem nekoliko linearno poveča, pravzaprav strinjamo, da se čas, ki ga bomo potrebovali za njegovo rešitev, poveča eksponencialno. Če vržemo kamen in (z njim) zadenemo drevo, kdo je bolj kriv (bolj odgovoren) za to, da sta »trčila drug ob drugega«? Kamen ali drevo? Če kdo, je še najbolj odgovoren tisti, ki s kamni obmetava drevesa.
Je pa tudi res, da marsikdo ne razume, zakaj kamen, s katerim poskušajo zadeti drevo, nujno najprej preleti le polovico poti do drevesa, potem polovico druge, še preostale polovice poti, potem spet pol od, točno tako, polovice zadnje četrtine itn. In ker mora nujno vsakič preleteti tudi še polovico preostale razdalje, preprosto nikoli ne prileti do drevesa.
Četudi se sliši zapleteno, je to za naše, prijazno rečeno, pametne politike nekaj povsem vsakdanjega. Na primer: čeprav se vsakokratna slovenska vlada in opozicija tako zelo trudita, da bi zbližali svoja stališča in mnenja o različnih problemih, jima to začuda nikoli ne uspe. Kako je to mogoče? Naši politiki so še najpogosteje bodisi težki kot kamen bodisi »fleksibilni« kot drevesa. Kaj pa mi, navadni državljani? Mi imamo pač smolo, da smo obsojeni na to, da nam oni rešujejo krizo. Smo res?
