Lahko policisti manipulirajo 
z zapisnikom?

LJUBLJANA – Od 1. septembra je v veljavi spremenjen in dopolnjen Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Najbolj očitna in občutna sprememba je seveda tista, ki jo udeleženci v prometu najprej zaznamo v svoji denarnici. Zato vozniki pozdravljajo nižje kazni za (manjše) prekrške, stroka pa spremembe načeloma ocenjuje pozitivno, a obenem opozarja na pomanjkljivosti in celo pasti.

Uroš Prudič, dolgoletni prometni policist specializirane enote za nadzor prometa, je zadnjih 15 let zasebni prometni svetovalec. Nad (popravljenim) zakonom je tako razočaran, da snuje odprto pismo ministru za notranje zadeve Vinku Gorenaku ter ministru za infrastrukturo in prostor Zvonetu Černaču. Prudič uvodoma pojasni: »Z novo zakonodajo je res poudarjenih precej zmanjšanj prometnih kazni, kar je seveda hvalevredno in pogumno glede na današnje razmere. Pri natančnejšem pregledu pa je takoj mogoče videti, da so bile zmanjšane kazni predvsem pri prekrških, ki jih velika večina policistov praktično nikoli ni napisala. Vendar me skrbi nekaj drugega. Gre za določbe preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku.«

Besedilo so izbrisali

Postopek preizkusa alkoholiziranosti pri voznikih je bil vedno eden od najzapletenejših postopkov pri dokazovanju klasičnih prekrškov na področju prometa. »Dokaz v tem postopku je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, sestavljen v skladu z Zakonom o upravnem postopku, del tega pa je tudi podpis stranke, iz katerega sta razvidna volja in strinjanje z njegovo vsebino. Po novem ne bo več tako,« poudarja naš sogovornik.

Iz drugega odstavka 107. člena ZPrCP so namreč črtali stavek: če udeleženec cestnega prometa odkloni podpis, policist vzrok odklonitve vpiše v zapisnik in mu odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled.

»Nova določba ukinja še zadnjo možnost, ki so jo do sedaj imeli vozniki na voljo za to, da vrednost alkohola ugotovi še kdo drug razen policista. Znanih je precej primerov, ko so vozniki odločno odklonili podpis zapisnika in se niso strinjali z rezultatom, namesto odvzema krvi pa so bili pridržani. Seveda je bil zapisnik na koncu popoln, vendar so se pokazali indici, da je bil zapisnik (v vseh izvodih) na voljo pri policistih ves čas pridržanja, namesto da bi kopijo takoj izročili vozniku. Namen zapisnika pa je prav to, da po podpisu voznika ne more nihče manipulirati z njim,« trdi Prudič in doda, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ne bo več zapisnik, temveč le uradni zaznamek, saj je prav podpis stranke pogoj za to, da se dokument sploh imenuje zapisnik.

Sektor za odnose z javnostjo policije med drugim odgovarja: »Podpis oziroma nepodpis osebe, ki opravlja preizkus alkoholiziranosti, ne predstavlja več kakršne koli pravne posledice.« Prudič se le nasmehne: »Seveda ne predstavlja. Nič več. Podpis po novem pomeni le še to, da si tam bil, ne pa, da se strinjaš. Pravni status testiranega voznika se popolnoma spremeni!«

Radar te gleda

Nočna mora voznikov in mokre sanje policistov ter mestnih redarjev je radarski nadzor prometa. Ena od zagat, ki jih ne rešuje niti popravljeni ZPrCP, je radarsko merjenje mejnih hitrosti. Pri teh je namreč za določitev višine kazni, ki si jo je s prehitro vožnjo nakopal prekrškar, zelo pomembna ali celo odločilna varnostna razlika; tako imenovana toleranca je pet kilometrov, pri merjenju v ovinku pa kar 11 odstotkov namerjene hitrosti.

Če denimo v naselju voziš 86 km/h, je to kljub normalni petkilometrski toleranci še vedno hud prekršek in posledično visoka kazen. Če pa bi bila hitrost izmerjena v ovinku, bi 11 odstotkov tolerance pomenilo nižji plačilni razred. Gre za razliko 500 evrov in nekaj kazenskih točk.

Po Pravilniku o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, ki ga uporablja policija, je ovinek »cestni odsek s polmerom krivine, krajšim od 260 m. Takšna krivina obstaja, če znaša odmik med primerno navezno linijo (npr. rob ceste, črta po sredini ceste) in premico na sredini 25 m dolgega odseka več kot 30 cm«. Prudič je s strokovnjakom razvozlal zapleteno pravilo in izračunal, da gre za kot 2,75 stopinje, pri katerem bi moral policist že upoštevati 11-odstotno toleranco.

A to se praviloma ne dogaja, po Prudičevem mnenju zato, ker policisti preprosto niso usposobljeni za ugotavljanje takšnih pogojev. »Približno pri 50 odstotkih meritev zasluži država še enkrat več, kot bi, če bi organi upoštevali zakonodajo,« trdi Prudič. Zakaj? »Ker sodišča brez obrazložitve zavračajo sklicevanje kaznovanih, češ da je bila meritev v ovinku in je treba upoštevati višjo toleranco, četudi v pritožbo dodamo izračune strokovnjaka geodeta, slike, grafe in fotografijo avta med prekrškom, ki dokazuje, da je radar hitrost nameril v ovinku. Nekaj deset pritožb smo podali s takšno utemeljitvijo. Vse so zavrnili.« O zaslišanju sodnega izvedenca, ki ga predlagajo kaznovani, sodniki nočejo niti slišati, ampak verjamejo policiji, ki nam je odgovorila: »Policisti praviloma izvajajo meritve hitrosti na ravnih odsekih cest ...«

Toda kot meritve stacionarnih radarjev je že v osnovi in dokazano 22 stopinj, trdi Prudič. Po njegovem mnenju bi bila rešitev, da pravilo o 11-odstotni toleranci iz zakona preprosto izbrišejo, če ga nočejo upoštevati.