Lado pri 75 letih še kar jadra s padalom

FRANKOLOVO – »Srečko!« je glasno poklical svojega padalskega sotrpina. »Če bo mirno ozračje, bi spustil komande, vzel Novice, veš, samo za hip, ti pa bi me v zraku slikal!« si je zaželel najstarejši aktivni jadralni padalec pri nas Ladislav Leskovšek, doma s Kovka pri Hrastniku. Petinsedemdesetletni Lado je bil tik pred svojim 2201. poletom. In to res ni malo, so nam drug za drugim dopovedovali. Naš dolgoletni naročnik je svoj najljubši časopis, na katerega je naročen pravzaprav že od začetka, želel visoko nad tlemi pošteno razgrniti, nekdo se je zasmejal, »pa je ne boš reševal križanke tam gori!?«

Neustrašni Lado

Jadralnopadalska druščina, Ladislav ter Celjana Srečko Jošt in Miran Majerič, vsi po vrsti pripadniki celjskega Albatrosa, se je zbrala na tisoč metrih, na Konjiški gori. Okoli njih so že letali jadralni padalci in radostno izkoriščali sicer ne najboljše vremenske razmere. »Če ne bi pihal ta nadležni zahodnik, bi sicer poleteli kar z našega klubskega dvorišča, z Maliča nad Laškim,« je za hip potožil vedri Lado, upokojenec, ki se ne prepušča malodušju in ki s svojo energijo kljubuje jesenskosti življenja. Če bi vreme dopuščalo, bi Lado letel vsak dan. Dvajsetkilski nahrbtnik z vso opremo tudi pri teh letih z lahkoto nosi visoko v hrib, včasih, ko se vreme nenadoma skremži, pa ga je seveda treba nositi še nazaj v dolino.

»Srečko, kdaj si začel leteti?« je tedaj vprašal predsednika za prosto letenje Slovenije, ki obvladuje okoli 1500 aktivnih članov. »Leta 1989!« mu je ponosno odvrnil učitelj telesne vzgoje, ki je doslej opravil s približno isto količino poletov kot Lado, ta pa je brez obotavljanja priznal, »toda on ima precej več ur letenja!« Srečko namreč v zraku zdrži tudi po devet ur in s perfektnim izkoriščanjem termičnih stebrov uživa v najdaljših preletih, kakršen je, denimo, tisti iz Sorice do furlanske Gemone in nazaj, dobrih dvesto kilometrov, »to moraš znati zdržati,« je zavzdihnil spoštljivi Lado, »veste, jaz sem v zraku lahko največ dve uri in pol.« Tudi to ni kar tako, nenehno je treba delati, biti v dobri psihofizični kondiciji, padalo je treba namreč nenehno korigirati, »pravzaprav deluje po že znanem aerodinamičnem principu,« nas je strokovno podučil starosta slovenskih jadralnih padalcev, ki srka lepote brezmejnih višav že vse od leta 1993. Ko se je upokojil in prepustil položaj vodje izmene v hrastniški steklarni nasledniku.

Letalec od otroštva

Pravzaprav se je že naslednji dan vpisal na tečaj k Dušanu Orehku in niti malo dovolil, da bi ga posrkala tista znana ležernost, iz katere se potem že kmalu skotita brezvoljnost in samopomilovanje. Ne, Ladislav Leskovšek si je v tistem dokončno izpolnil svojo otroško željo. »Odkar pomnim, sem pogledoval v nebo in oprezal za letečimi bitji ter predmeti.« Že v otroštvu je hotel videti prav vsak avion, ki je letal v njegovem zenitu. Še danes se živo spominja medvojnih zavezniških formacij, pozneje je vojsko kot vezist služil, prav ste ugotovili, v aviaciji, in pri celjskem Aeroklubu naposled naredil izpit za jadralno letalo. Zaradi obeh hčera, ki sta se komaj rodili, Alenke in Brigite, je to potem opustil. Kot dolgoletni upravnik počitniških domov v Belem Križu je v bližini že kmalu zavohal portoroško letališče ali pa je letališče zavohalo njega. Spoprijateljil se je z nekim celjskim učiteljem letenja in akrobatom, ki je s cessno prevažal turiste. Nekoč je tako Lado povabil kuharice na krajši izlet, izlet po zraku. »Ko so v nekem trenutku zagledale, da letalo pilotiram pravzaprav jaz, so se pošteno prestrašile,« se je spominjal in na široko zarežal.

Ta jazbec

Če še ne veste: Lado je v Novicah že nastopal. Za hip je pomislil na tisto bizarno nezgodo, ki se je zgodila za nameček še 1. aprila (pred petimi leti in pol): »Veš, če bi bil takrat sam, bi izkrvavel.«

Na Kopitnik so šli letet. On in še dva. Pri neki opuščeni kmetiji je Lado nenadoma zagledal nekaj, kar je videl le nekajkrat v življenju – pa še to, ko jim je ponoči kradel koruzo. »Ali prav vidim!?« si je tedaj pomel oči. Zrl je namreč v jazbeca, ki se je na lepem zagnal gristi gume povsem novega berlinga. Mislil je, da bo zbežal, če ga bo malce prestrašil, zato je stopil iz vozila, jazbec pa podivjano vanj. »Brcnil sem ga z vso močjo!« se je spominjal. A ga je le še dodatno razkuril, tako da je jazbec spet napadel Lada. V tistem se je še spotaknil in padel na zadnjico. »Komajda sem se pobral, ko je že zagrabil za nogo, potem pa še za roko ...« Jazbec pa je že tako znan po silnem ugrizu. Padalski kamerad je zver potem tako močno brcnil, da je končno le popustila, njegova žena pa je za jazbečev konec še zapeljala čezenj. Takoj so ga prepeljali na urgenco v Celje, kjer so sprva mislili, da se šali, pes ali kača, to že, ne pa jazbec, osebju ni in ni šlo v račun, skratka, to je bil več kot boleč prvi april. »Hvalabogu, da ni imel stekline ...«

Med kanjami

Srečko, Miran in Lado so bili slednjič pripravljeni. Še zadnjič so preverili smer in jakost vetra, temperaturo ozračja, slednje je bilo daleč od turbulentnega. Zaradi inverzije niti ni bilo najboljšega temperaturnega gradienta, termike praktično ni bilo zaznati. Še kanje, te prefinjene ptice roparice, ki jih Lado najbolj občuduje, saj so, kot pravi, z naskokom najboljše jadralke, prav z njihovo pomočjo vselej najde tisti optimalni termični steber, dvigovanje toplega zraka zaradi konvekcije, bi ga tokrat le stežka našle. »Prav zaradi inverzije ne bomo šli kaj prida,« je siknil Srečko. »Bolj leteli bomo kot jadrali, zato bomo na pristajališču že po pičlih desetih minutah ...« V nasprotnem bi odjadrali vsaj do Šmartinskega jezera, ki se je v oddaljenosti zgolj nedolžno lesketalo. Pa čeprav s sodobnimi padali iz armiranega poliestra, nakopičenim znanjem in vsemi izkušnjami letijo neprimerno bolje, kot so leteli prej.

Zadnje čase pristaja Lado, zaradi bolečega kolena, kar na zadnji plati. Prav tak pristanek je 75-letni neustrašnež izvedel že nekaj trenutkov pozneje. Še prej si je nadel pilotski kombinezon, poveznil kapuco in čelado, nadel top gun očala, še zadnjič preveril vse tiste vrvice, ki povezujejo padalo s sedežem, in se pognal po vzletišču. »Srečno, Lado!«

V zraku je potem izpolnil obljubo in razgrnil Novice ter se povsem prepustil brezskrbnemu višavju, svetu kanj. »To bom počel, dokler bom lahko!«