KOČEVJE – Na gradbiščih so bili po 26 dni, skoraj vsi so spali v prostorih, ki niso primerni za ljudi. Včasih jih je bilo v sobi 30, brez elektrike in gretja. Na gradbišča so odhajali lačni, ponoči jih je zeblo, a delodajalec je imel vse. Grozljiva zgodba o nečloveškem trpljenju iz ust bosanskih delavcev v kočevskem zasebnem gradbenem podjetju Prenova je šokirala v letu 2010, ko se je ducat delavcev marca odpravilo v Ljubljano in pred delovnim ministrstvom oznanilo, da v mrzli drvarnici v Kočevju že deset dni ne jedo, pijejo pa čaj in vodo.
To je bila gladovna stavka, čeprav so govorili, da tudi če je ne bi bilo, ne bi imeli kaj za jesti, saj si hrane ne bi mogli kupiti. Plače jim lastnik podjetja Zoran Perković bojda ni izplačal že 15 mesecev, le tu in tam jim je na roko dal kak evro. Potem jim je počil film. »Doma so težke razmere, a ni tako dramatično kot v Sloveniji, da bi bili lačni,« so potožili Bosanci. »Tukaj gladujemo – al' da ti kažem, slabo se to rešava. Nisam si mislil, da bo to tako v Evropski uniji. Ker to tu, pa to je ipak Evropska unija, kajne?« je bila ena od močnejših izjav.
Objektivno nemočen
Šele ko so jih začele obiskovati novinarske ekipe in njihove žalostne zgodbe poslale v svet, se je zganila oblast. Začele so deževati kazenske ovadbe. Osemnajst delavcev je od lastnika zdaj že nekdanjega gradbenega podjetja – šlo je v franže, Perković pa je razglasil osebni stečaj – terjalo na desetine tisoče evrov za tisto, kar so delali, ne pa tudi dobili plačano. Zadeva se je naposled znašla v kazenskih klopeh okrajnega sodišča v Kočevju, tam so Perkovića tožilci preganjali zaradi kršitev temeljnih pravic delavcev in ponarejanja listin.
Na začetku zaposlenih kar 110 ljudi
Podjetnik, ki je bil na začetku sojenja brez premoženja, je na glavni obravnavi končno povedal svojo zgodbo. Do leta 2007 je delal s štirimi delavci, konec tega leta pa je dobil večji posel z novomeškim cestnim gradbenim podjetjem. Ker na trgu delovne sile ni bilo, je v bosanskem časniku objavil oglas, da potrebuje gradbene delavce. Odzvalo se jih je kar 150. Pri njem je bilo kmalu zaposlenih kar 110 ljudi. Plače, je povedal, je redno nakazoval, kakemu pa je na roke dajal še dodatnih 20 ali 50 evrov, ko je tarnal, da nima denarja.
Toda konec leta 2008 se je začela kriza in znašel se je v denarnih težavah, za opravljena dela namreč ni bilo več pravočasnih prilivov, zato plač ni mogel več izplačevati redno, a je delavcem še naprej dajal v gotovini. Po njegovem prepričanju pa so delavci, ki so stavkali, dobili še več, kot jim je pripadalo. Hkrati je priznal, da jim od leta 2009 ni plačeval prispevkov, tudi zato ne, ker mu je davčni urad blokiral račun podjetja.
Sodba v imenu ljudstva, ki jo je izdala kočevska sodnica Helena Vidic Bizjak, je bila presenetljiva za marsikoga, vsekakor za nekdanje delavce Prenove. Perkovića je namreč oprostila obtožbe, da naj bi zavestno ne ravnal po predpisih o prejemkih iz delovnega razmerja in tako prikrajšal delavce za pravice, ki jim pripadajo. Po njenem mnenju sicer drži, da delavcem ni izplačal plač v celoti, prav tako ne prispevkov za socialno varnost, vendar pa mu pri tem ne gre očitati naklepa. Zavedal se je, da ima finančne obveznosti do delavcev, vendar pa jih objektivno ni bil zmožen izpolniti.
Je bilo nujno,
da mu ne uspe?
Perković jo je tako s sodišča odnesel z eno oprostilko in eno pogojno kaznijo na tri mesece zapora. Na to so ga v Kočevju obsodili zaradi druge točke obtožnega predloga, ki je govoril o ponarejanju listin, da je torej ponarejeno listino uporabil kot pravo. Septembra 2009 je namreč na kočevski policijski postaji – tja so ga povabili kot osumljenega zaradi neplačevanja plač delavcem – kot dokaz o izvedenih plačilih plač predložil osem blagajniških izdatkov, čeprav je vedel, da se v rubriki Prejeto nista podpisala dva delavca. Na sodišču je govoril, da ni vedel, da podpisa nista pristna oziroma da sta ponarejena, prepričan je bil, da sta nastala prav izpod rok obeh delavcev, čeprav se je po njegovem včasih dogajalo tudi, da so delavci drug za drugega podpisovali stvari. A Perkovića so na laž postavili v centru za forenzične preiskave, kjer so ugotovili, da podpisa res nista pristna, zato je sodnica verjela delavcema, ki sta trdila, da se nista podpisala in da nista prejela denarja, ki je bil v obliki cifre zapisan v blagajniškem izdatku.
Čeprav sta za tako kaznivo dejanje zagroženi do dve leti zapora in je še toliko bolj sprevrženo, ker ga je zagrešil med uradnim postopkom na policijski postaji, se je sodnici Vidic Bizjakovi zdelo, da bo pogojka dovolj vzgojna kazen.
S tem so se strinjali ljubljanski višji sodniki, saj so v tem delu potrdili kazen, razveljavili pa so oprostilni del kočevskega okrajnega sodišča. »Zato se prvi del obtožnega predloga vrača v vnovično sojenje, ki se bo začelo 24. oktobra,« nam je povedal Perkovićev odvetnik Bojan Klakočar. »Višji sodniki namreč menijo, da je bil v prvem postopku premalo razčiščeno, ali delavci niso bili plačani zaradi nepričakovanih ovir ali pa bi lahko moj klient stanje, kot je nastalo, predvidel že prej, in zadeve reševal drugače.«
Obramba bo, tako Klakočar, tudi v ponovljenem postopku prepričevala, »da človek, ki zaide v težave, te poskuša reševati po svoji najboljši vesti. Ni pa nujno, da mu uspe. In tudi Perković jih je konkretno reševal, vendar mu popolnoma ni uspelo.«
