Kvote bodo padle, mleko 
bo poceni, kaj pa kmetje?

LJUBLJANA – Slovenski kmetje so v kvotnem letu 2011/ 2012 pridelali skoraj 600 milijonov kilogramov mleka, kar je za okoli 20 odstotkov več, kot ga porabimo. Prireja mleka zavzema 14 odstotkov kmetijske proizvodnje, v omenjenem obdobju se je s pridelavo mleka ukvarjalo skoraj 8500 kmetij. Za hrano ga po navajanju kmetijskega ministrstva porabimo 219 kilogramov na prebivalca.

Kot nam je povedala Ivanka Valjavec, predsednica Gospodarsko interesnega združenja (GIZ) mlekarstva Slovenije, je prireja lani rahlo upadla, in sicer na 580 milijonov kilogramov.

Od 30 do 40 centov za liter

Mlečne kmetije spadajo med največje v Sloveniji, zato upad prireje statistično morda vzbuja skrb, v povprečju je posamezni kmet pridelal tono in pol manj mleka od prejšnjega leta, kar lahko povzročijo denimo suša, trenutne neugodne razmere na trgu, bolezen goveda ali zgolj naključje, toda po drugi strani se nekateri bojijo, da se je prireja že obrnila navzdol.

V obdobju 2011/2012 so kmetje liter mleka prodali v povprečju po 30 centov, naslednje leto so mlekarne plačevale v povprečju 35 centov za liter.

Malo bolje, a daleč pod povprečjem odkupnih cen v Veliki Britaniji s pridelavo skoraj 14 milijonov ton mleka, Franciji s proizvodnjo 24 milijonov ton, Nemčiji z 29 milijoni ton, Italiji z 10 milijoni ton in na Irskem s 5,5 milijona ton, kjer mlekarne neprimerljivo večjim in tehnološko bolje urejenim kmetijam plačujejo tudi po več kot 40 centov za liter.

Ko so poskušali trgovci v Angliji kmetom pred dvema letoma znižati odkupno ceno na 36 centov, so ti čez noč organizirali štrajk in blokirali ceste. Kar kaže, kako dobro so organizirani angleški ali francoski kmetje, ki ob pritisku hitro pokažejo zobe, po drugi strani pa jih prav vsaka vlada, ta ali ona politika, jemlje nadvse resno.

Prva frontna linija

Ko je Hitler napadel Veliko Britanijo in so bombe začele padati na London, nemške podmornice pa so za šalo sesuvale ladijske konvoje s hrano na Atlantiku, je Winston Churchill nemudoma zahteval poročilo o prvi frontni liniji. Anekdota pravi, da je začel neki general na posvetu naštevati divizije in število bojnih ladij, pa ga je Churchill prekinil in mu povedal, da so prva frontna linija kmetje, in ukazal potrojiti pridelavo hrane, kmečki fantje pa so morali ostati doma! No, današnja britanska vlada je sprejela strateški vojaški (!) dokument s ciljem, da bo Velika Britanija do leta 2025 s hrano popolnoma samooskrbna! Nič takega ne govori ne ta ne ona slovenska politika. Ne obstaja nikakršen strateški dokument s podobnim ciljem. Naslednje leto se bodo ukinile kvote EU za mleko, kar pomeni prosti trg in prosto oblikovanje odkupnih cen, kar pa je lahko za Slovenijo nevarno.

Mlečne kvote v Sloveniji (osnova 576.638 ton) same po sebi niso bile omejujoče, saj smo vselej pridelali znotraj dovoljene količine in nikoli več, zato nismo nikoli plačali kazni. Kako pridni smo bili, ne! Medtem ko so Irci po pisanju kolegice Klare Nahtigal s Kmečkega glasu zadnja leta vztrajno presegali mlečne kvote. Morda pa na Irskem ne znajo računati.

Kazni za izvoz na Kitajsko

Irska resda velja za tradicionalno govedorejsko državo in je deseta največja izvoznica mleka na svetu, zato je primerjava s Slovenijo po tej plati nesmiselna. Po zadnjih podatkih pridelajo približno 435.000 ton mleka na mesec, dobro petino manj, kot znaša naša celoletna proizvodnja.

Toda Irci so zadnja leta očitno namerno kršili nacionalno kvotno omejitev. Zaradi presežka v obdobju 2011/2012 so plačali 16 milijonov evrov kazni, kljub temu so širili infrastrukturo in proizvodnjo še povečevali, letos jim grozi 40-milijonska kazen.

Seveda bodo plačali, a kaj je omenjenih 40 milijončkov v primerjavi s postavljeno infrastrukturo, ki jim omogoča napad na azijske trge, na neskončno veliko Kitajsko! Pravijo, da bodo do leta 2020 povečali proizvodnjo za 50 odstotkov. In ne verjamem, da bodo svojim kmetom slabo plačevali mleko!

Skoraj polovica je hribovskih

Paradoksalno je tudi Slovenija v dveh desetletjih zgledno uredila prirejo mleka, ki tudi ta trenutek velja za sistemsko najbolje urejeno kmetijsko proizvodnjo. Toda kvote bodo padle, mleka bo na pretek, Irci naše letne potrebe že zdaj pokrijejo v treh tednih, zanesljivo po nižji prodajni ceni, kot jo je sposobna prenesti katera koli naša zadruga oziroma mlekarna.

Na Konferenci o prireji in predelavi mleka v Sloveniji minuli petek na biotehniški fakulteti so nekateri govorniki namignili, da pomeni liberalizacija z ukinjanjem kvot za večje države proizvajalke priložnost, za manjše in praviloma nekonkurenčne pa tveganje.

Polovica slovenskih mlečnih kmetij je hribovsko-gorskih in bodo ob padcu kvot na močnem prepihu. Res je, da so slovenske hribovske kmetije običajno vsestranske, na njih se ukvarjajo deloma še z lesom, turizmom, neredko pa vsaj en član družine hodi v službo. Toda do kdaj bo tako? Povprečna starost gospodarja slovenske kmetije je skoraj 60 let.

Stimulirati mlečne proge

Nižinske mlečne kmetije bodo ob padcu kvot verjetno preživele, a kako ohraniti hribovsko-gorske kmetije, kjer je proizvodnja mleka povsem nekonkurenčna? Za mnenje smo prosili Anko Lipušček, direktorico naše uspešne mlekarne Planika iz Kobarida, s predelavo 10 milijonov litrov četrte največje v Sloveniji. V Planiko oddaja mleko več kot 200 kmetov iz Kobarida, Tolmina in z Idrijskega. »Ker je mlekarna izjemno pomembna za naše hribovsko okolje, bi morala država stimulirati mlečne proge do mlekarn, ki so v hribih praviloma daljše, hkrati je količina prepeljanega mleka na kamion manjša. Hkrati bi morali po mojem mnenju vpeljati proizvodno vezana plačila.«

Sicer pa Lipuščkova računa na slovenskega potrošnika: »Zavest potrošnika se dviguje. Vem, kako naši kmetje pridelajo mleko, in jim stoodstotno verjamem. To so naši ljudje.«

O morebitnih višjih cenah domačih izdelkov pa pravi: »Če kupujemo avtomobil, se s tisoč evri razlike ne bomo preveč obremenjevali. Ste kdaj pomislili, da je to skoraj tisoč litrov našega svežega nehomogeniziranega konzumnega mleka, za enakega boste v Italiji odšteli 1,5 evra.«

Obstaja pa tudi drugačno strokovno mnenje, da bo proizvodnja mleka po Evropi zrasla morda za 15 ali 20 odstotkov, kar bodo močnejše proizvajalke zlahka prodale na azijske trge in zato cena mleka tudi za slovenske kmete dolgoročno ne bo nevarno upadla. V prednosti so seveda tisti, ki prodajajo tudi neposredno, leta 2011 denimo 15.000 ton. Na splošno pa kmetje nimajo dobrega občutka. In kot smo izvedeli, se omenjene konference o prireji mleka na biotehniški fakulteti ni udeležil noben predstavnik lastnikov Ljubljanskih mlekarn.