GORJUŠE – »Kaj se dogaja? Meni ni nič več jasno,« skomigne z rameni že mesec dni brezdomec Darko Kuzmič in pojasni: »Res sem brezdomec, čeprav so mi zagotovili streho nad glavo. Ampak doma, tistega, ki je bil moj, dejansko res moj, ni več. Če bi lahko zavrtel čas za trideset let nazaj, ne bi nikoli kupil vozovnice za Bohinj.«
Kuzmič je tisti drobni Prekmurec iz Bohinjskega kota, ki mu je novembra letos, dva dneva pred 60. rojstnim dnevom, gradbena inšpekcija kot zadnjemu v Sloveniji porušila domnevno črno gradnjo v Ribčevem Lazu. Čez tri dni je vlada sprejela enoletni moratorij za rušenje spornih objektov, vmes se bo pripravil zakon, s katerim se bodo uredili pogoji za legalizacijo neproblematičnih gradenj in ki bo sprejet predvidoma marca 2014.
Hiške, ki je stala za nekdanjim hotelom Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), danes Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD), Darko ni postavil sam, zgradila jo je država. Ni bil črnograditelj, saj ni niti ene same deske pribil na ogrodje objekta, ki je bil postavljen dve desetletji prej, preden se je vanj vselil, a je bil obravnavan hitreje in predvsem otipljiveje kot vsa druga velika črnograditeljska imena pod Alpami. Pred tremi tedni se je preselil na Gorjuše, v majhno občinsko stanovanje v stavbi nekdanje šole. Prva dva tedna po rušenju hiške v Ribčevem Lazu je živel pri prijatelju Marjanu Hodaku v sobici planinskega doma na Vojah. »V tem stanovanju bom po odločbi samo do konca marca 2014. Kaj potem? Kam? Že zdaj je težko. Poglejte, tukaj ni nobene trgovine, za vsako malenkost je treba v dolino. Do Bohinjske Bistrice je nekaj manj kot petnajst kilometrov. Nimam dela, nimam nobenega nadomestila, pokojnine, ker mi tovariši iz ZSMS niso odvajali prispevkov, nič... Oddal sem, čeprav težko, saj nikoli tega nisem želel, vlogo za socialno podporo na Center za socialno delo Radovljica.«
Darko, ki nikoli ni želel biti nikomur na grbi, še najmanj pa socialnim ustanovam, skloni pogled: »Prej sem ob hiški imel malo delavnico, lahko sem nekaj delal in si zaslužil za preživetje. Zdaj nimam niti orodja niti možnosti, da bi kaj delal. Sem v tuji hiši, tukaj ne smem početi nič brez dovoljenja. Vse sem delal, kar sem znal, samo zato, da sem zaslužil zase, da nisem bil socialni problem. Potem so se eni drli, da šušmarim. Ja pa saj sem s tem denarjem šel v trgovino in si kupil potrebno in je denar zakrožil in so imeli vsi korist od vsega, tudi država z davkom, pa še socialne pomoči mi niso nakazovali.«
»Bil sem na kraju, zadaj za CŠOD, kjer je stala hiška, ki so mi jo porušili. Za menoj se je pripeljala policija in gledala, kaj počnem. Srce mi ni dalo miru, zato sem šel do Ribčevega Laza po nekaj trenutkov samo zase.« Darko postaja vidno nervozen: »Svetovali so mi pravniki, politiki in vsak, ki se mu je zdelo, da je pametnejši kot jaz, pa sem jih, ker so imeli moč, vpliv ali znanje, poslušal. Zdaj imam vsega zadosti! Ti, ki sem jim nekoč zaupal, so mi obrnili hrbet in zato sem zdaj v tej bizarni situaciji.« Nekaj več kot trideset kvadratnih metrov stanovanjske površine se je do konca marca prihodnjega leta naklonilo Kuzmiču: »Toliko je imela moja dnevna soba v podrti hišici, predvsem pa je bila hiška topla. Tu je hladno, da te stiska ob kosteh.« Spodaj, pod stanovanjem v nekdanji osnovni šoli na Gorjušah, so že desetletja neogrevani prazni prostori: »Vrag je v tem, da je stavba narejena iz betona in kamna, brez prave izolacije pa še na precej izpostavljeni legi stoji. Tako se potrebuje najmanj dan kurjenja, da se sploh da sedeti v stanovanju. Zoprna reč, vam rečem, še bolj pa bo zoprno, ko bo začelo snežiti.«
»Nič slabega nisem nikoli naredil nobenemu. Mene, četudi si drugi zidajo gradove, to ne moti,« pove Darko: »Toda ob deložaciji so cel tovornjak mojih osebnih stvari in opreme odpeljali na smetišče. Lahko bi mi prihranili moje stvari, tako pa so me namerno osiromašili.« Kuzmič nato nekam s trdim glasom napove: »Potrebujem še nekaj dni, da si uredim misli, potem pa grem poravnavat račune. Marsikdo se bo držal za glavo, ko se bom začel sprehajati po Sloveniji.« Malo pomolkne, nato nadaljuje: »Osebno ne verjamem v boga, ampak če je, naj tem, ki so mi skuhali to godljo, nakloni še najmanj tri desetletja življenja. In meni tudi. Vsakemu se bom tako lahko maščeval. Tik pred tem sem, da se mi bo skegljalo, in moj seznam je dolg. Kdo bo prvi na vrsti, pa naj se malo zamislijo, in to vsi tisti še danes visoki politiki, ki so včasih hodili v hotel, kjer sem delal, z ljubicami in sem jim kril hrbet. Danes so malce starejši in so doma pri ženah. No, pa se bo kmalu začelo... Oni so pozabili name, jaz na njih ne! Izvedelo se bo, kdo je uporabljal sobice hotela ZSMS za nemoralne užitke, čeprav se pred narodom delajo lepe in poštene.«
Darko pravi, da če bi mu to, kar so mu storili z rušenjem in osebno diskreditacijo, naredili, ko je bil mlad, bi se znašel: »Šel bi drugam, začel bi na novo. Tako sem pred pragom starosti in ne morem nič več. Sram jih je lahko in tudi ljudi, ki podpirajo to kliko. Slovenija je obsojena na propad s takimi, kot so zdaj na vrhu odločanja, in z dediščino teh, ki so nas pripeljali do tega, kjer smo. Nekdo hoče Slovenijo narediti za deželo revežev.«
Dovolj mu je
Pred leti je Darko Kuzmič dobil zahtevo, naj zapusti nepremičnino v lasti države v Ribčevem Lazu, vrednost danes porušene hiške je bila ocenjena z vrtoglavo višino 70.000 evrov: »Sam sem prek odvetnice zahteval, naj mi povrnejo vložek v tridesetletno vlaganje v hiško, in se bom izselil. Potem so mi, ker je bil objekt oziroma zemljišče za nekoga zelo mamljiv, hiško porušili, ker se nisem želel izseliti. Še vedno imam v rokah odločbo, da mi je ta hiška v Ribčevem Lazu predana v trajni najem, zato sem prepričan, da mi pripada nadomestno stanovanje, in ne tako reševanje situacije iz meseca v mesec kot zdaj, da ne vem, kje bom naslednje leto. Bil sem fer in spoštljiv, nobenega nisem žalil, ampak dovolj mi je!«
