GORJUŠE – Najbolj znani brezdomec pod Alpami, 60-letni Darko Kuzmič, tisti, ki mu je država tik pred uvedbo moratorija na rušenje črnih gradenj lani novembra besno podrla skromen dom v Ribčevem Lazu, si nikoli ni mislil, da bo nekoč sedel v parlamentu. Ni bil izvoljen za poslanca, je pa šel sedet na balkon parlamenta: »Na dan, ko se je dogajala interpelacija ministra za infrastrukturo in prostor Sama Omerzela, sem bil v parlamentu. Odločil sem se, da grem dol v Ljubljano poslušat, kako lažejo. Sedel sem na balkonu in poslušal besede okoli ministrove firme, seveda o vseh zapletih okoli črnih gradenj ni bilo niti besedice. Heh, ob Omerzelu je sedel Andrej Pagon, sekretar na ministrstvu, ki ima prav v bohinjskem koncu črno gradnjo, pri gasilskem domu v Stari Fužini.«
Kuzmič, ki zdaj živi v občinskem stanovanju na Gorjušah, v stari, že leta nedelujoči šoli, pravi, da se bo šlo v njegovem primeru naprej: »Ne da mi bodo nazaj postavili hiško, to vem, da je nemogoče. Vem pa, da je bila rušitev moje hiške politična svinjarija, ker se je potem naredil mir vsem lumpom, ki imajo črne gradnje. Saj mi je nekako to povedal Omerzel v svojem kabinetu, ko sva se pogovarjala. Spoštljivo, ker imam načelo, da moraš imeti tudi do sovražnika spoštljiv odnos, sem ga vprašal, zakaj se je moralo rušiti prav meni, a je ostal brez odgovora. Izmotaval se je, da za vsak primer ni mogel vedeti, pa sem mu rekel, da to ni res, saj sem bil tri leta po medijih. Potem mi je rekel, da so morali moratorij za rušenje črnih gradenj uvesti zato, da se ne bi dogajale nove krivice. Dali so mi neko vizitko s telefonsko številko, naj jih pokličem, kadar bom kaj potreboval, pa sem jim rekel, da zdaj ni več, da bi kaj potreboval, saj so mi hišo že porušili.«
Razočarani Darko je prepričan, da nihče po rušenju njegove hiše v parlamentu noče več odpreti teme črnih gradenj: »Zato, ker imajo v vsaki stranki vsaj enega, če ne več črnograditeljev, ki so vplivni. Ko sem bil dol, med parlamentarci, sem imel občutek, da bi me najraje raztrgali. Laži, sprenevedanja, nakladanje... Kaj vse so govorili. Jaz osebno ne bi bil poslanec, kaj takega ne bi delal, ker bi mi bilo izpod časti, da bi moral za svojo plačo lagati. Zdaj, po vsem tem, kar se mi je zgodilo, sem prepričan, da v parlamentu ne sedi noben poštenjak. Saj če že pride kakšen z dobrimi nameni, ga volkovi ali požrejo ali izločijo. Vsi vedo, da nisem imel črne gradnje, saj hiše nisem postavil sam. Vsi trdijo, da se mi je zgodila krivica, ampak ni nič drugače. Ugotovil sem, da moraš biti baraba. Še v Bohinju, če hočeš, da ti uspe, ne smeš biti poštenjak. Pri milem bogu, kaj vse je treba prehoditi in koliko vrat odpreti, preden kaj dobiš, drugi pa samo zavrtijo številko in se vse uredi.«
Žrtveno jagnje
Dobil je občutek, da je postal v Bohinju moteči faktor. Rušilo se ne bo več in nekateri bi bili zelo veseli, če se pobere iz Bohinjskega kota in se bo sčasoma pozabilo, da je nekoč tik ob jezeru živel neki Darko Kuzmič: »Do kompletnega mozaika, zakaj se je zgodilo vse to, mi manjka le še par kamenčkov, potem pa... Potem pa marsikomu ne bo prijetno. Tudi to bom razkril, da mi je oseba s pooblastili rekla, naj par dni pred rušenjem preprosto zažgem svojo hiško. Dostojanstveno sem se obnašal do vseh, ampak počasi bo tega konec. Vsi so čakali, da se bom zapil, da bom začel groziti, a se to ne bo zgodilo. A šel bom skozi vsa vrata, tudi če bodo zaklenjena, da bom prišel do vseh teh, ki sem jim bil tako moteč.«
Zima se je na Gorjušah pokazala v vsej svoji silnosti, zato še preden bi se pomlad razcvetela do prvih trobentic, zna biti Kuzmič spet brez strehe nad glavo: »Še dober mesec imam tukaj stanovanje. Upam, da se bo dosegel dogovor z občino Bohinj, da se mi bo bivanje podaljšalo. Če pa ne... Bom pa lahko stanoval od prvega dne aprila v šotoru pod smreko kakšnega lastnika črne gradnje v Bohinju. Da bi se spet naselil pri kakšnih prijateljih, bi bilo samo podaljševanje agonije. Poskušal se bom dogovoriti z občino Bohinj, da mi vsaj za nekaj mesecev podaljšajo bivanje v tem stanovanju.«
Drobni Prekmurec, ki je desetletja živel in delal v bohinjskem koncu, sklene: »Vse vile in vikendi velespoštovanih gospodov, ki so zgrajeni na črno, stojijo in bodo stali še naprej. Če bi mi vsak lastnik črne gradnje, ki mu ne bo porušena zato, ker sem bil jaz žrtveno jagnje, doniral samo deset evrov, bi si lahko kjer koli postavil hišo, in to legalno. Mnogim sem omogočil streho nad glavo, jaz pa sem ostal brez vsega.«
Država naj mu uredi streho nad glavo! Župan občine Bohinj Franc Kramar pravi, da ima Darko Kuzmič možnost podaljšanja pravice bivanja v občinskem stanovanju na Gorjušah v skladu s pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem in stanovanjskim zakonom: »Občina Bohinj ima možnost podaljšati bivanje do dokončne razrešitve omenjenega problema. To pomeni prijavo na razpis, ki je vsako leto objavljeni in se v takih primerih ustrezno točkuje. Po naši oceni je dolžan zagotoviti nadomestno stanovanje tisti, ki izvrši rušenje, to je v tem primeru država. Težko si predstavljamo situacijo, če občina Bohinj ne bi razpolagala s stanovanjem in bi omenjeni postal brezdomec.« |
Okradli so me, ko sem bil obkrožen s policijo! Darko Kuzmič se še vedno ne more sprijazniti s tem, da so mu porušili dom: »Tako hladnokrvno in s tako mržnjo so prišli rušit hišo. Ostal sem brez lastnine, brez postelje, brez omar, brez radiatorjev in kupa osebnih stvari. Kdo pa bo za to odgovarjal? Za krajo moje lastnine? Odločil sem se, da bom tožil državo. Okoli hiše je bilo v času rušenja petdeset policistov, pa so me okradli. Izginili so stroji iz delavnice, les, precej orodja. Vse se je odpeljalo nekam, na neko deponijo menda, a o tem nisem dobil nobenega potrdila. Še tisto malo, kar sem imel, so mi pokradli, in to v času, ko je bilo desetine policistov tik ob mojih stvareh. Si morete zamisliti bizarnost situacije? Pokraden, ko sem bil obkrožen s policijo.« |
