MARIBOR – Erni je že komaj čakal, da se spet odpelje tja, kjer je najraje in kjer se najbolje počuti. »V Mercator!« je glasno pribil. Pot do tja je odkrival dolgih pet let, a se je splačalo. Tam je že stalna stranka, skoraj že ikona, vsi ga poznajo! Ko je njegova mama Polonca zadnjič spraševala po njem, »ste morda videli onega fanta na vozičku«, so ji v en glas odvrnili: »Mislite Ernija?«
»Da, prav njega,« je na široko odprla oči, saj res ni pričakovala, da ga poznajo po imenu. Pa je dobila še en presenetljiv odgovor: »Veste, ravnokar je pomagal nesti smeti!« In je spet samo začudeno pogledala.
Dobrovoljček
Triintridesetletni Erni tam resda ni zaposlen, najbrž tudi nikoli ne bo, je pa s pomočjo svojega pozitivnega in dobrovoljnega značaja omrežil že vse prodajalke in natakarice in vsakogar, ki pride tja. Njegov nasmeh je namreč tako širok in iskren, da ga – hočeš ali nočeš – moraš imeti rad. Za njihovo naklonjenost in potrpežljivost jim Erni vrača z zvrhano zajemalko najboljše volje, kot zna le malokdo.
Pogosto si naroči sok, nekoliko redkeje pivo. »Da se počuti bolj moškega,« se je nasmehnila njegova mati, osnovnošolska učiteljica, ter zbodla najstarejšega sina. »Potem vidi še več lepih punc,« pa je šaljivo pristavil njegov oče Ernest Blažič. Ki je zaradi sina tudi ostal doma. »Res, nikoli si nisva mislila, da bo nekoč tako samostojen …« je skoraj zavzdihnil. »Kot otrok je bil namreč res ubogi; njegova prihodnost se je zdela tako klavrna.«
Plesalec in igralec
Njegov sin se je rodil v kritičnem pomanjkanju kisika. Zdravnik, ki ga je spravil na svet, je bil namreč tako nepazljiv, da ga je pozabil pravočasno spraviti v inkubator. (Razočarani in zaskrbljeni starši za to malomarnost niso prejeli niti opravičila.) Pičli dve minuti nepazljivosti pa sta bili očitno dovolj, da bo Erni vedno trpel za trajno okvaro možganov, normalno življenje mu otežuje še nenormalna motorika. »Sicer pa je umsko povsem normalen!« je oče Ernest že v naslednjem hipu (ter v prijetnem okolju mariborskega Tabora) vendarle obrnil na lepšo stran – njihove družinske knjige. »Pravi čudež je, da je naredil tudi srednjo šolo in se izučil za administrativnega tehnika,« smo izvedeli, medtem ko se je začel Erni kar pred nami s pomočjo svojega električnega vozička nagajivo zvračati, najprej se je spravil skoraj povsem na noge, takoj zatem – povsem na glavo. Da ne bo padel, nas je zaskrbelo. »Ne bo,« so nas gladko pomirili njegovi starši, Erni, ki izjemno rad riše, »vse!«, še raje pleše, »v plesni skupini OŠ Gustava Šiliha«, in igra v gledališki skupini, »s predstavo Razstava src smo imeli po celi Sloveniji že 24 predstav«, pa se je tedaj samo še bolj na glas zasmejal, ha, ha, ha, in se smejal, da je šlo še nam na smeh!
Dotrajan voziček
Pravzaprav mu poleg nadležne in zimske poledice, ki mu otežuje normalen prevoz po mariborskih ulicah, življenje ta hip še najbolj ovira njegovo najnujnejše osnovno in prevozno sredstvo, s pomočjo katerega odkriva svet. Ki pa je že dotrajano in nenehno na popravilu. »Sklopka, motor in ležaji,« je namesto njega pripomnil kar oče: »so tik pred dokončno okvaro.«
Zato že dolgo razmišljajo o nakupu novega. Nov pa stane 20.000 evrov! »Država, kolikor vem, nekaj že bo primaknila, to je res, ne pa vsega …« Le kako torej do preostanka in do novega Ernijevega vozička?
Na pomoč jim bo priskočila kot noč črna hišna ljubljenka, ime ji je Kala.
Družinski psi
Kala je namreč tri leta stara psica, ki izhaja iz 20 let starega legla. »Njen oče Hari je bil novofundlandec, mešan z mastifom, njena babica Paja pa je bila čistokrvna novofundlandka!« Kala je tako že tretja generacija psov pri Blažičevih, ki spremljajo in pazijo Ernija. »Zelo imam rad pse!«
In ne kar kakšnih: Blažičevi psi so namreč, do zadnjega, izjemno družinski in pametni, pravi čuvaji ter še kako zdravi, saj sta že Kalina mama in oče doživela nenormalno visoko pasjo starost. »To so psi, ki gredo kar sami na sprehod,« bi se Ernest kmalu v jezik ugriznil. »Čisto vsega pa tudi ne izdaj!« ga je opozorila Polonca. »Če je pa tako mirna, pride in gre …«
Kakor je ne zadnje tudi hodila in obiskovala – menda – kar tri ljubimce! Enega (zlatega prinašalca) je imela v Dogošah, drugega (škotskega ovčarja) v Kamnici, tretji, ameriški terier, je skoraj sosed. Rezultat vseh teh njenih zmenkarij pa so pri Blažičevih dokončno spoznali 20. maja pozno ponoči.
Pasji vrabci
»Da jih bo toliko, si pa res nikoli nisem mislil!« je vzkliknil Ernest, ki je štel in štel ter jih naposled naštel kar štirinajst. Ki so, drug za drugim, kot majhni vrabčki lezli iz Kale.
Na enega izmed nebogljencev, prav na najmanjšega, je Polonca neko jutro pomotoma stopila. Ernestu so od vsega hudega po licu stekle solze. Takoj ga je zgrabil in odnesel na veterinarsko postajo, tam so mu s skrajnimi močmi le rešili življenje. »Jokal je in jokal,« Ernest ne more pozabiti, »po enem tednu je le prišel k sebi!« Takrat mu je tudi, kot edinemu izmed pasjih vrabcev, nadel ime – Krtek! »Jaz ga imam tako rad, da ga bom kar obdržal,« je Ernest skoraj že prepričan. Mali psiček je premogel namreč toliko volje, da tudi njega vsaj malo spominja – na njegovega sina Ernija. Ki je mogel v zgodnjem otroštvu, tako kot Krtek, čez nešteto čeri. In preživel.
Za nov voziček!
Erni bo moral, kot rečeno, že kmalu dobiti – nov voziček. S katerim se bo nadaljevalo njegovo kolumbovsko odkrivanje sveta.
Na pomoč mu bo, to je zdaj že jasno, priskočila prav Kala. Saj so zadnjič sklenili, da – razen Krtka – dobrim in še posebno pasjeljubim ljudem oddajo vse preostale mesec in pol stare mladičke. S tem pa poizkušajo zbrati še tisto vsoto, ki jim bo zmanjkala do Ernijevega novega, a tako dragega vozička.
S pasjim mladičkom do novega vozička
Drage bralke in bralci Slovenskih novic: če si želite pasjega in značajsko preverjenega mladička, s čimer bi Erniju pomagali do novega vozička, pišite na elektronski naslov
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.! Citat Poudarek