Kuža že sedem let vsak dan na grobu

VUHRED – Luciji Kristan, ki je pred sedmimi leti pokopala še ne 16-letno hčerko Ines Zakelšek, še danes po licih tečejo solze, ko v medijih spremlja nepojmljivo dogajanje na otroški srčni kirurgiji v UKC Ljubljana. Prav tam, v enoti intenzivne terapije, je namreč tudi sama izgubila hčer. Ines je bila razpeta med Ptujem, kjer je med tednom bivala v zavodu za otroke s posebnimi potrebami, in Vuhredom, kjer je doma preživljala vikende pri babici in mami. Čeprav je od njene smrti minilo že nekaj let, pa Lucija vedno znova premleva dogajanje zadnjih dni njenega življenja, saj naj bi bila njena Ines, tako ji je povedal eden od srčnih kirurgov, ki tam ne dela več, med prvimi desetimi, ki naj bi umrli zaradi malomarnega zdravljenja.
»Najbolj pa boli, ker ji nisem mogla pomagati, čeprav me je rotila, naj nekaj ukrenem,« v solzah podoživlja dogajanje Lucija, ki vsak dan obišče hčerin grob. Ne sama, z njo gre vedno tudi beli maltežan Belko, ki se tistega dne, ko je Ines v ljubljanski UKC odpeljalo reševalno vozilo, kar ni dal odgnati in so ga komaj spravili iz avtomobila. Zdaj pa vsakič, ko se z Lucijo odpravita na pokopališče, leže na njen grob, ob spominsko ploščo, in na svoj način za njo še vedno žaluje. Doma je stanovanje prav tako še vedno polno spominov na najstnico, ki je oboževala orhideje, zato jih je v kuhinji vse polno, Ines pa nas gleda s fotografije na steni.

Prva operacija pri dveh mesecih

Ines se je rodila s prirojeno srčno napako in že kot dojenčica prestala precej operacij na srcu. Prvo pri komaj dveh mesecih. Leta 2008 so ji vstavili srčni spodbujevalnik, in takrat so bili kirurgi dokaj optimistični. Kljub temu pa je bila Ines šibkega zdravja, seznam njenih diagnoz in zdravil, ki jih je morala jemati vsak dan, je postajal vse daljši.

»Oktobra naslednje leto je nenadoma začela pridobivati težo, na kar sem opozorila njenega zdravnika in ga vprašala, ali za to niso morda krive težave s ščitnico. Pa mi je zabrusil, da bi morala shujšati in jesti manj hamburgerjev. Pa jih sploh ni jedla, zato so me te njegove besede zelo prizadele. Vsi, tako v zavodu kot doma, smo namreč pazili na njeno prehrano, za aktivno gibanje pa je bila preslabega zdravja in večjih naporov ni zmogla,« nam pripoveduje Lucija. A njena teža se je še povečevala, vidno je trpela, na mamino prigovarjanje so jo končno napotili k endokrinologu, novembra 2009 pa ji je bila postavljena diagnoza, da ima hipertiozo. »Tisti dan sva bili na pediatrični kliniki, zato sem z rezultati osebno seznanila kardiologa, ki pa se mi je smejal, češ da to ni nič. Že naslednji dan je pod nujno dobila zdravilo atirazol, od decembra naprej pa je prejemala prednizolon. Poleg teže pa je imela tudi vse močnejše bolečine v levem kolku.

Je bilo zdravil preveč?

»Tretjega februarja 2010 so jo zaradi kašlja, hripavosti in izkašljevanja sluzi, kar je bila posledica pljučnice, sprejeli na kardiološki oddelek pediatrične klinike, in takrat se je začel njen boj za življenje,« pripoveduje mama Lucija, ki se tega takrat še ni zavedala. Upala je, da bodo njeni Ines pomagali, ker se doma zaradi bolečin ni mogla niti uleči, a so ju nameravali na hitro odpraviti in spet poslati domov. »Takrat nisem mogla biti več tiho. Izgubila sem živce, saj sva trpeli obe. Jaz, ki njenega trpljenja nisem mogla več gledati, in ona, ki je trpela neznosne bolečine. V mesecu dni so jo pregledali vsi, od ortopeda in revmatologa do endokrinologa, a nihče ni storil nič, razen da so ji ukinili prednizolon. En teden zatem se je njeno stanje drastično poslabšalo. Prosila in rotila sem jih, naj kaj ukrenejo, pa je bilo iz dneva v dan le še slabše,« se spominja Lucija.

Ko je tistega usodnega dne Ines videla ena od zdravnic, je rekla, da ne sme dobiti nobenega zdravila več, ko jo je popoldne pogledal drug zdravnik, pa se je odločil za intubacijo, in ker je bila zelo nemirna, ji je predpisal dodatni odmerek zdravil. »Tega jim ne bi smela dovoliti, saj je bilo zanjo usodno prav to,« je prepričana mama.