Kurnik za vnučke
 postal svetovni hit

RAKA – V zadnjih letih počasi spoznavamo, da je na domačem vrtu pridelana zelenjava polnejšega okusa od uvožene, ki iz Italije ali Španije do naših polic potuje vsaj nekaj dni. Krompir iz Argentine ali Egipta pa tudi mesec.

Ali pa v domači štali zrejena telica, ki grizlja seno s pohorskih ali enokosnih krakovskih travnikov. Da ne govorimo o hrustljavem okusu mladega piščanca, ki se tri mesece pase po dvorišču, preden skoči v lonec ali pečico.

Medtem ko smo dvoriščno rejo kokoši pred leti v Sloveniji opustili, saj umazano dvorišče socialno ni več sprejemljivo, so odšle tudi domače kure in domača jajca. A glej ga, zlomka, stvar se obrača.

Milena Peterkovič z Rake je hotela na svojem dvorišču imeti kokoši.

»Bolj zaradi vnukov, da bi spoznali, kako skrbeti za živali,« smeje se pripoveduje njen mož, znani podjetnik Dušan Peterkovič, ki je ustanovil in 25 let vodil podjetje Alufinal, kjer izdelujejo prestižne steklene fasade. Vodenje je zdaj prepustil sinu Gregorju. 
»Pošteno povedano sem bil proti kuram na dvorišču, danes tega pač nismo več vajeni. A je žena vztrajala in začel sem razmišljati, kako stvar rešiti, da kokoši ne bi tacale vsepovsod po dvorišču.«

Poklical je prijatelja in sovaščana Martina Tomazina in začela sta skicirati premični kokošnjak. Leta 2013 so v njegovi delavnici izdelali prvi premični kokošnjak na kolesih.

Za skelet so uporabili smrekov les, vse skupaj zamrežili s pocinkano mrežo: »Tudi spodaj na dnu, tako da ne more nobena žival, lisica, šakal, pes itd., do kokoši.«

Z lojtrco in gnezdom

Kot nam je povedal Peterkovič, so takoj na začetku razmišljali, da mora biti kokošnjak tak, da ga lahko premakne vsak 10-letni otrok ali nežna ženska. Zato so skelet postavili na aluminijasta kolesa: »Po velikosti so podobna kolesom nekdaj priljubljenega ponija.«

Kokošnjak meri en meter v širino, 2,40 m v dolžino in 1,60 m na najvišji točki v višino. V njem imajo kokoši hiško z drogom, na katerem spijo. In seveda lojtrco, ki jo mora imeti vsak kokošnjak. »Zraven smo dogradili gnezdo, do katerega lahko vstopimo z zunanje stvari tako, da preprosto odpremo vrata in poberemo jajca.«

Kokošnjak je narejen za šest kokoši.

»Razmišljali smo, koliko jajc potrebuje povprečna družina. Če vzamemo, da vsaka kokoš znese od 200 do 250 jajc na leto, se pravi skupaj vsaj 1200 jajc, je to več kot dovolj.«

Ker se na veliko govori o zdravi, lokalno pridelani hrani, so menili, da bodo kokošnjak kupile mlade družine.
»Zanimanja je veliko, a se je izkazalo, da so mlade družine v Sloveniji danes preveč obremenjene in nimajo časa skrbeti za kokoši. Kokošnjake kupuje zlasti srednja generacija pred pokojem ali pa že v njem in kmetje, ki tako še kure na svojem dvorišču spravijo v red,« se zasmeji Peterkovič, ki mu podjetniška žilica niti pri kokošnjakih ni dala miru; izdelal ga ni le za svoje vnuke in za prodajo po Sloveniji, povpraševanje je namreč preseglo vsa pričakovanja.

Sestavljen v 15 minutah

Opazili smo, da je kokošnjak izdelan zelo natančno, brezhibno.

»Z natančnostjo v naših delavnicah nismo imeli nikoli težav, sicer ne bi veliko prodali. Tak je tudi kokošnjak, čeprav je le kokošnjak.«

Ko so prišli na obisk Angleži, so ga razstavili v Mestnem muzeju Krško. Pred dnevi je pripotoval iz Švedske, kjer se je pogovarjal z dvema trgovcema.

Navdušili so se Avstrijci, od tam so dobili kar 400 naročil. »Zanimajo se zlasti šole, vrtci in domovi za ostarele. Iz Nemčije smo dobili povpraševanje društva, v katerem se ukvarjajo z avtisti. Kot so nam povedali, so kokoši za njih izjemne terapevtske živali.«

Toda Peterkovič je izkušen, premišljen poslovnež: »Vse potrebuje svoj čas. Tudi razvoj kokošnjaka. Nazadnje smo naštudirali, predvsem zaradi transporta in deloma tudi trenda, kako ga izdelati, da ga lahko običajen človek na dvorišču sestavi v 15 minutah.«

»Razmišljali smo, kako živimo danes. Zato smo tudi krmljenje in vodo za kokoši priredili tako, da lahko kokoši pustimo za tri dni in se odpeljemo na morje, pa ne bodo poginile od žeje ali gladi.

Cena kokošnjaka je 900 evrov. In trajnost?

»Naš prvi je v uporabi že štiri leta in je še vedno brezhiben. Ker stoji na prostem, ga vsaka tri leta prebrusimo in znova zaščitimo z ekološkim premazom. In vsake toliko časa preverimo zrak v pnevmatikah in jih po potrebi napolnimo.«

Za razstavni eksponat je Dušan povabil k sodelovanju akademskega slikarja Jožeta Marinča iz Kostanjevice na Krki, da je okna poslikal z motivi zgodbe o tem, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce. Na kokošnjak je naslikal nekakšne sodobne panjske končnice.

Iz Milenine navadne želje vnukom pričarati veselje je nastal kokošnjak, ki ga občuduje in kupuje svet. In to iz vasi Raka na Dolenjskem.