Kurentov je danes več kot kadar koli

V okolici Ptuja, od koder izvirajo, imajo kurenti prav poseben položaj in status. Postali so del vsakdanjika, živijo s časom in v razvijajočem se prostoru, pri čemer še močno ohranjajo svojo pristnost. Zanimivo, vse več jih je, toda nihče ne zna pojasniti, ali je to zanje in za izročilo, ki ga nosijo, dobro ali ne. Kurentovanje na Ptuju bo prav danes doseglo vrh s tradicionalno mednarodno pustno povorko, končalo pa se bo v torek s pokopom pusta.

Koliko jih je, ni znano

Je pač tako, da je tudi kurentovanje postalo posel kot vse drugo. Konec prejšnjega leta je vlada naredila še en korak in izdala odlok o razglasitvi obhodov kurentov za živo mojstrovino državnega pomena, s čimer je tovrstne šege nekako postavila za spomenik. Postali so tako imenovana nesnovna dediščina, kamor, denimo, prištevamo tudi staro znanje, veščine, navade in podobno. V kratkem naj bi se kurenti, če bodo uspešno prestali ves potrebni protokol, znašli tudi na Unescovem seznamu, pobudnica za to je bila Zveza društev kurentov, podprl pa jo je tudi ptujski mestni svet.

Pri nas naj bi bilo že blizu 900 kurentov, ki prihajajo iz okolice Ptuja. Po nekaterih podatkih jih je še precej več – menda se v Sloveniji s tem ukvarja že skoraj 1500 ljudi. Več kot 20 društev imajo, v vsakem od njih je okoli 30 interesno povezanih članov, število društev in članov pa se stalno spreminja. Toda gledano v celoti – danes je kurentov pri nas več, kot jih je bilo kadar koli. V 60. letih prejšnjega stoletja jih ni bilo niti pol toliko kot danes.

Tudi nekdanji župan je kurent

Andrej Brence, kustos Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož (ta bo še naprej skrbel za hranjenje in predstavitev kurentij), je med največjimi poznavalci kurentov. Pravi, da so ljudje, ki jih povezujejo kurentovanja, postali nekakšna srenja, združenje oziroma neformalna skupina posameznikov, ki ima vse večji vpliv v svojem okolju in ki je dejavna vse leto, ne samo v času pustnih norčij. Med kurenti je tudi prejšnji ptujski župan dr. Štefan Čelan.

»Kurenti so živa dediščina, ohranjajo vedenje in znanje, ki ju okolica dojema kot dediščino. Živa dediščina so tudi maske nasploh. Te so se z leti spreminjale, danes še posebno hitro. Porajajo se novi elementi, zunanjost, skratka gre za aktualizacijo. V Sloveniji obstaja register žive dediščine pri kulturnem ministrstvu, v etnografskem muzeju pa je koordinator za živo dediščino s skupino strokovnjakov. Obravnavajo vse predloge posameznikov, društev in ustanov. Po proučitvi opravijo registracijo, naslednji korak oziroma stopnja pa je status žive mojstrovine državnega pomena,« pojasni Brence.

Podeželska maska

Obhodi kurentov so bili v register žive dediščine vpisani že pred skoraj štirimi leti. Pogojev, ki so določeni v odloku, se morajo nosilci držati. Ali so to nove obveznosti ali spremembe, kako to občutijo ljudje? »Težko bi dejal. Gre za novost, ne vemo, kako se bo obnesla. Z razglasitvijo za živo dediščino naj bi se povečala njen pomen na lokalni, regionalni in državni ravni in prepoznavnost ter javna dostopnost, spodbuditi se mora njeno ohranjanje.«

Kurent je podeželska, agrarna maska. V najstarejšem mestu so se na karnevalu začeli pojavljati v 60. letih, odtlej jim pravijo ptujski oziroma urbanizirani kurenti. »Vzroke lahko iščemo v dejstvu, da se je takrat precej ljudi iz agrarnega okolja selilo v mesto, a so bili še vedno navezani na podeželje. V zadnjih desetletjih je njihovo število začelo hitro naraščati, in pojavila se je neka nova dimenzija. Postali so statusni simbol s pripadnostjo ideji.«

Če se kurent povalja

O izvoru kurenta je več domnev, povsem pojasnjen pa ta ni. »Nekateri pravijo, da je slovanskega izvora, drugi, da so ga k nam zanesli uskoki, tretji pa, da je ilirsko-keltskih korenin in povezan z rimsko boginjo. Pisni viri so skopi. Zasledimo jih že v 19. stoletju, ko kurenta omenjajo v skupini pustnih oračev, ki so njegov domicil, ne pa kot samostojni lik, ki ga je šele leta 1884 v knjigi omenil Josip Pajek.«

Ptujčani kurenta, ki redno gostuje po vseh celinah in karnevalom daje posebno težo, po vzoru pridelovalcev hrane in pijač jemljejo kot lik z zaščitenim geografskim poreklom. Prihaja lahko samo iz tega dela Slovenije, drugih ne priznavajo. Kustos ima sicer v pisarni kurentovo lutko iz Zemuna v Srbiji, izdelano v 70. letih. Pojavljajo se tudi drugod, a ne množično. »Če gledamo to kot šego, so se v preteklosti šemili pretežno ob torkih, šele v drugi polovici 20. stoletja se uveljavijo pustna sobota, nedelja, ponedeljek in torek. Verjetno zato, ker so imeli ljudje največ časa ob vikendih.« Na Ptuju se je pojavil še fenomen, ko so pred slabimi tremi desetletji pomaknili pustni čas, zdaj se začne po svečnici, 2. februarja.

Proti komercializaciji

Brence še ugotavlja, da so se kurenti znašli v položaju, ko morajo redifinirati lastni pomen. »Vsaka maska nosi neko vsebino, tudi orači so jo. In če pri neki hiši niso bili zadovoljni, se je kurent povaljal po tleh, kar je pomenilo nesrečo. Danes nimajo neke vsebine, večinoma le hodijo naokrog. A ko se jih zbere nekaj sto, je to seveda lepo videti in ljudje jih imajo radi.« Kaj pa bi lahko pomenila opazka, da si takšen kot kurent? »Gledamo ga lahko kot mitološko bitje, ki igra na gosli, lahko je poosebljenje pusta, ki ga na koncu ubijejo in pokopljejo, lahko je samo maska. Opazka najbrž pomeni, da se nekdo vede malo noro,« pojasni sogovornik.

Novi odlok kurenta varuje tako, da društva in nosilce šeg spodbuja k vsakoletni dejavnosti tudi zunaj pustnega časa, izdelovalce opreme pa k ohranjanju in prenašanju znanja na mlajše. Poslanstvo kurenta bo preživelo samo z mladimi, ki bodo to šego znali predstavljati (razstave, festivali, prireditve) in bodo kurenta varovali ter raziskovali. Naloga javnih zavodov, pristojnih za živo dediščino, je predvsem preprečevati komercializacijo, globalizacijo in vse druge elemente, ki bi šego ogrožali. S sprejemom odloka bo kurenta mogoče prijaviti na reprezentativni Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.