Kurenti spodaj nosijo kavbojke

Pust je čas norčij, brezglavega vreščanja. Če ste doma s Ptujskega polja, bog ne daj iz Markovcev ali Zabovcev, boste v teh dneh za kurentijo pokurili še zadnje dni lanskega dopusta. In se pred pomladjo do konca zdihali. Za pravega kurenta, ki se mu izvorno menda reče korant, se novo leto v resnici začne s pustom, ko z divjanjem in cingljanjem dokončno preženejo zimo.

Minulo nedeljo, na večer svečnice, se je tako na Ptuju s korantovim skokom, s plesom okoli ognja, začel čas rajanja. To je čas, ko zidarji, kmetje, uradniki, obrtniki, tajnice, učiteljice, vrtnarke, pravnice pozabijo na svoje vsakdanje življenje in se odenejo v ovčje krzno.

Tudi 30-letna pravnica in vrtnarka Janja Druzovič iz Vitomarcev, manjše vasi med Ptujem in Lenartom, je bila na odprtju. Polnih 16 let je že korant.

Rdeči in zeleni

Tradicija sicer veleva, da so kurenti izključno fantje, včasih so to bili mladci, godni za ženitev. Okoli običajev kurentovanja je bilo prelitega zares veliko črnila. Fant, preoblečen v kurenta, je bolj korajžno pristopil k izvoljenemu dekletu in ji podaril robec. Dekle je običajno vedelo, od koga ga je dobilo, včasih pa je doživelo presenečenje.

No, šlo je tudi v nasprotni smeri. Neporočenemu dekletu so na vrata prinesli slamnatega kuranta, kar je lahko pomenilo svojevrstno stigmatizacijo, češ da nihče ni dovolj dober zanjo, da je prevzetna in podobno.

Kurentovanje je bilo svoj čas velika skrivnost, saj so fantje skrivali, kdo bo korant. Odkrivale pa so jih predvsem ženske, ki so hodile na mastno nedeljo, se pravi na pustno nedeljo k jutranji maši. Tam so med molitvijo pozorno spremljale, kateri ledik fant je šel k spovedi. Ta naj bi bil korant. K spovedi zato, ker je bilo kurentovanje včasih zelo nasilno, fantje so se pogosto stepli in poravnali račune.

Pripadnost koranta neki vasi najlaže prepoznamo po barvi dokolenk. V Markovcih, na primer, imajo še danes rdeče dokolenke, v Zabovcih, sosednji vasi, zelene.

Vrtnarka v koranta

»Svojo prvo kurentijo sem oblekla pri 14 letih,« je pripovedovala Janja Druzovič, medtem ko si je natikala rdeče volnene dokolenke s tipičnimi bunkicami. »Take nosimo samo koranti, sicer jih ne boste videli.« Prvo kurentijo ji je kupil oče Vladimir: »Pri nas v Vitomarcih ni bilo tradicije kurentovanja, a ko sem si nadela kožuh, sem bila navdušena.«

Kmalu je spoznala Sonjo Horvat, še danes vodjo skupine kurentov Ptuj 1, v kateri je združenih 30 kožuharskih zanesenjakov. »Ne, nisem edina, v skupini nas je kar šest punc, ki nam prija ta vonj po kurentiji,« se je slikovito izrazila Janja.

Nadela si je hlače in močno zategnila pas, saj so hlače iz ovčjega kožuha precej težje od navadnih kavbojk, ki jih kurenti oblečejo spodaj. »Običajno smo oblečeni v kavbojke in spodnjo majico z dolgimi rokavi, na to si nadenemo opravo.«  Ovčji kožuh je tradicionalno toplo oblačilo, ki danes v vsakdanjem življenju z izjemo visoke mode krznarjev nima več velikega pomena. »Če je mrzlo, je ravno prav, če pa je toplo, je hudo vroče,« pove Janja.

Skakati za veselje

Nataknila si je ovčje hlače, debelo ovčjo jakno, si okoli pasu pripela težke kravje zvonce in si nadela starodavno masko koranta z barvitimi trakovi.

»S kurentijo je tako, nekateri je nikoli ne oblečejo, spet drugi ponorijo, ko jo nadenejo prvič.« Janja spada med slednje: »Ko sem prvič navlekla kožuh, sem vedela, da bom vse življenje korant. To je nekaj posebnega. Pritegnejo me nasmehi otrok, ki ti podajo roko, in rahlo našobljene ustnice mamic v zadregi.«

Ja, to vsi pravijo, svet zunaj je za kurenta drugačen. Pogled skozi dve poševno izrezljani luknji izpod težke usnjene maske, one s trakovi imajo markovski kurenti, z rogovi so haloški, pravijo, je zares bolj pristen: »Vidiš, kar sicer ne,« priznava Janja.

Izučena pravnica je prevzela domačo pridelavo vrtnarskih sadik, zato nima prav veliko časa za pohajkovanje.

»Običajno se udeležim odprtja in glavne povorke v nedeljo. Letos gremo na gostovanje v Šoštanj in morda še kam, in to bo za to leto dovolj.«

In kaj občuti v kurentiji? »Veselje, veselje ob poskakovanju ... Nimam besed.«