Kura, ki praska nazaj, in prašiček, ki rine naprej

Stari praznični običaji so povezani s krščanskim koledarjem in adventom, ki se začne štiri nedelje pred božičem, čeprav večina izhaja še iz poganskih časov, krščanstvo jih je zgolj prevzelo in priredilo. Po običajih se radi ravnamo še danes, a resnici na ljubo iz precej drugačnih vzgibov kot nekoč. »Predvsem smo praznovali bolj duhovno kot zdaj,« pripoveduje 75-letni Matija iz Prlekije, čigar prvi spomini segajo v drugo svetovno vojno in prva leta po njej. Še posebno božič je bil zelo intimen družinski praznik, ko nikomur ni prišlo na misel, da bi pohajal naokrog.

Za zajtrk čaj z vinom

Na božični večer se je vsa družina zbrala pri postavljanju božičnega drevesa in jaslic. »Jelko smo okrasili s piškoti, jabolki, orehi, v svetleč se papir smo zavili celo repo. Nekateri okraski, svetleče se vrvice, zvončki in ptički, ki so se ohranili še iz predvojnega časa, so dobili poseben prostor. Sneg smo ponazorili z na drobne kosme natrgano vato,« se spominja sogovornik. Božična večerja je bila povsem običajna, po njej pa se je družina odpravila k polnočnici. Če je bilo do cerkve daleč, na pot so se podali večinoma peš, so majhni otroci in starejši ostali doma na toplem.

Obvezna je bila tudi maša po božičnem zajtrku, pri katerem so gospodinje postregle pecivo, zlasti piškote in potico, zraven pa so pili čaj, ki so ga odrasli pomešali z vinom. Kosilo je bilo slovesno. Na praznično pogrnjeni in bogato obloženi mizi ni smela manjkati pečena kura, za novoletno kosilo pa so postregli svinjino. Ta izbor je premišljen, na božič se namreč oziramo nazaj in naredimo pregled minulega leta, na novega leta dan pa zremo naprej in načrtujemo prihodnost. Zato na božič kura, ki praska nazaj, in na novo leto prašič, ki rine naprej.

Na božični večer, pred mašo ali po njej, se je družina odpravila v hlev, simbolno, kot sveta družina v jaslice. »V pesti smo stiskali ščepec soli in jo dali živini, da jo je hvaležno polizala iz premrlih rok,« pripoveduje Matija, ki se spominja tudi naslednje vraže: »Če na sveti večer, ko v mraku ali temi stopiš ven, slišiš, da so se pri katerem od sosedov zrušile v skladovnico naložene deske, je to slabo znamenje. Pomeni, da bodo imeli pri hiši mrliča, saj so deske pač povezali s krsto.«

S svinjskim repom 
po ta zadnji

Božiču sledijo praznični dnevi, ko se je družina znova odpravila k maši. Na štefanovo, to je 26. decembra, so blagoslavljali konje, dan pozneje, na janževo (Janez), so v cerkvi blagoslovili vino, ki se je hranilo pri hiši podobno kot blagoslovljena voda ali velikonočni presmec. Tepežnega dne, to je 28. decembra, so se najbolj veselili otroci, saj so si lahko dali duška in s šibo tepežkali odrasle, zlasti očeta in mamo. »Dopoldne je bilo namenjeno otroški igri, popoldne pa so tepežkali tudi odrasli. Simbolni tepež se je včasih sprevrgel v pravega, saj so s šibo iz hlač pogosto stepali kakšne stare zamere. Včasih so uporabili tudi svinjski rep, saj smo med božičem in novim letom pogosto imeli koline. Prav nič nežni udarci niso padali niti po dekletih, ki so se z nečimrnostjo ali prevzetnostjo zamerila fantom. A ne glede na bolečine tepežkani udarcev ni smel zameriti,« pravi Matija.

Tudi silvestrski večer so preživljali v družinskem krogu. Na prvi dan novega leta po maši pa je kateri od mlajših članov, po navadi tisti, ki je bil na vrsti za ženitev, vzel jabolko z božičnega drevesca, vanj vtaknil kovanec in ga vrgel v vodnjak. Kdor je sadež, ki je plaval na vodi, z vedrom potegnil iz vodnjaka, bo imel prihodnje leto srečo, so verjeli.