Senožeče, kraj, v katerem živi približno 600 duš, je na prvi pogled urejeno naselje. Obnovljene ceste, hiše, moderni tovarni, stanovanjski bloki. Nekaj zgodovinskih stavb, za katere se danes lastniki ne zmenijo preveč, pa na vso to urejenost meče senco. Ura na imenitni, a propadajoči sodni palači Adrii priča o nekdanji slavi kraja. In brez kazalcev bije zadnjo uro sebi, mitnici in Jančarjevi hiši.
Domačini se sprašujejo, koliko časa bodo znamenite stavbe še kljubovale času – takšne, kakršne pač so. Streha opuščene restavracije Adria je pokrita s polivinilom, tista na srednjeveški mitnici je kot rešeto, delno je že udrta, Jančarjeva pa se je že davno zrušila v stavbo. Te hiše nezadržno propadajo že več let. Lastniki Adrie, mitnice in stare kinodvorane so Italijani; dobili so jih, ko so kupili senožeško tekstilno tovarno, Jančarjeva hiša pa je v lasti župnišča, ki nima denarja za obnovo.
Pol Senožeč za malo denarja
Predsednica krajevne skupnosti in občinska svetnica Alenka Dovgan Štrucl pove, da so Senožečanom oči odprli študentje, ki so lani jeseni pod vodstvom arhitektke dr. Žive Deu proučevali možnosti razvoja kraja in domačinom pokazali, da so te stavbe zelo pomembne pričevalke kulturne dediščine. Kmalu zatem so sklicali zbor krajanov, na katerem so se odločno zavzeli za ohranitev mitnice, ki danes še naprej propada. »Leta 1994 se je prodala bivša tekstilna tovarna, ki so jo kupili kupci iz Italije. S tem so dobili še pol Senožeč, in to za malo denarja, denimo restavracijo Adria, parkirišča ob njej in tista pri avtobusni postaji, mitnico in Križajevo hišo. Imeli so zelo smele načrte, da bodo odprli hotel, trgovine in drugo, vendar iz tega ni bilo nič. Skoraj 20 let vse stoji in propada. Tudi kupci, ki se zanimajo za te stavbe, na koncu obupajo – ali pa se z italijanskimi lastniki ne morejo dogovoriti za ceno. Zdi se, da nimajo posebnega interesa, da bi jih prodali,« opisuje Alenka Dovgan Štucl.
Tudi Jančarjeva hiša kaže žalostno podobo. Streha se je sesula, v celoti pa je tako zelo dotrajana, da ogroža mimoidoče. Italijanski lastniki in župnik so poskušali stavbe za majhen denar prodati občini Divača, a ta je proračunskih šest milijonov evrov že vnaprej porabila za novi vrtec. Za odkup bi še zbrali denar, za obnovo pa ne. Evropska sredstva bi bila primerna rešitev, vendar jih ni mogoče dobiti brez urejenega lastništva. Tudi zamisel o udarniški akciji, da bi domačini sami prekrili streho mitnice, je padla v vodo. Stavba je namreč prenevarna, da bi se lotili takšnega podviga. Zato pa je pred lansko zimo dobila vsaj nekaj novega. Na občini so se z lastniki dogovorili, da za objekte poskrbijo vsaj toliko, da ne bodo nevarni za ljudi. Mitnico so zavarovali z opaži in ob tem jasno povedali, da nimajo denarja za obnovo.
Stavbe, ki danes nezadržno propadajo, so za Senožeče zelo pomembne. Krajani so prepričani, da bi jih lahko obnovili in jim spremenili namembnost. Potem bi zaživele tudi Senožeče, so prepričani. Adria, denimo, je na idiličnem kraju, saj so blizu center, cerkev, polja, gozd. V kraju stavijo na Ruse, ki zadnja leta vse pogosteje investirajo v slovenske nepremičnine. A tudi tukaj ne gre tekoče, saj si lastniki o prodaji niso enotni in že več poskusov, da bi kupili posamezne hiše, je klavrno propadlo.
Znani primorski igralec Andrej Jelačin, prvi sosed mitnice, je nad propadanjem stavbe ogorčen. »Propadajoča mitnica je škandal ne le za Senožeče, ampak za državo. Turisti prihajajo in jo fotografirajo, saj je enkratna stavba, ki ji neusmiljeno grozi propad.« Krajanov prav nič ne moti, da so lastniki tujci, so pa ogorčeni, da ne skrbijo za svojo lastnino.
