Kultura na beraški palici

Javna debata o stanju slovenske kulture in njenih finančnih stiskah je zadnje tedne spet v ospredju. Prvi so se oglasili v društvu Asociacija in v odprtem pismu izrazili skrajno zaskrbljenost nad domnevnimi vladnimi namerami zmanjšanja sredstev ter napovedali usodne posledice. Po njihovih podatkih naj bi prihodnje leto kulturne ustanove iz proračuna dobile 17 milijonov evrov manj, v 2017. pa kar 19 milijonov manj. »V zgolj enem letu lahko realno pričakujemo upad aktivnosti, zapiranje prostorov in odpuščanje ter posledično drastičen upad kakovosti življenja vseh nas, ki smo del tega kulturnega prostora,« so zapisali.

Z 204 milijonov na 157

Po njihovem mnenju bi morala vlada spremeniti prioritete razvoja in kulturi nameniti več denarja. S tem se strinjajo tudi na pristojnem ministrstvu. »Podpiramo željo Asociacije po višjih sredstvih v kulturi, saj je bilo temu področju, ki lahko odpira nova delovna mesta in prinaša eno najvišjih dodanih vrednosti v polju turizma, gostinstva in podobnega (podjetništva sploh), do prihoda sedanje ministrice odvzeto veliko sredstev.«

Po podatkih Asociacije bi 20-milijonski rez, če bi se ta zgodil le v polju mreže nevladnih organizacij, pomenil zaprtje od 100 do 200 tovrstnih organizacij. Proračun slovenske profesionalne nevladne organizacije v kulturi znaša v povprečju med 100.000 in 200.000 evri. Ker pa jih ministrstvo redko financira v več kot 50 odstotkih, bi to lahko pomenilo zaprtje med 200 in 400 tovrstnih organizacij, ki brez deleža ministrstva na trgu ne bi preživele.

»Najočitnejši razlog težav so finančni rezi. Rekordni proračun za kulturo iz leta 2009 je znašal več kot 204 milijone evrov, kar je bilo 2,2 odstotka v državnem proračunu in rekordni delež v BDP 0,56. Danes smo na približno 157 milijonih. Zakonske obveznosti (javni zavodi, plače, vzdrževanje) so nujne, čeprav so se tudi tu zadeve poslabšale. Vse drugo, kot so zunanji sodelavci, materialni stroški, recimo za scenografijo, kostumografijo v nekaterih gledališčih, govorim na splošno, da bo z ilustracijo bolj otipljivo, pa doživlja rekordni upad, zamujanje, neplačevanje,« pravi Jedrt Jež Furlan, publicistka in poznavalka razmer na kulturni sceni.

Kaj je javni interes?

Mitja Rotovnik, dolgoletni direktor Cankarjevega doma, ki ima na področju kulture ogromno izkušenj, trenutno skupaj z dr. Vesno Čopič in dr. Borutom Smrekarjem (civilna skupina SRČ) pripravlja predlog modela njenega financiranja. »Aktualni je star in je še vedno cepljen z elementi socializma. Po 25 letih je prišel čas, da se ugotovijo njegove slabosti, in ugotovili smo, da je vzdržen, a treba ga je dograditi, ne pa radikalno spremeniti. Vsa zgodba se odvija okoli tega, kaj je javni interes za kulturo, kako tega instrumentalizirati, s katerimi orodji ga zgrabiti, da bo res funkcioniral.«

Zakon jasno opredeljuje, kaj so javne dobrine, obenem pa mora biti ves čas pred očmi, katere med njimi potrebujejo finančno zaščito, saj same po sebi na trgu ne bi obstale. Tudi zato je podal pobudo, da bi bilo zakonsko določeno, koliko denarja mora država nameniti neodvisni produkciji, ki trenutno živi od drobtinic. Pričujoče stanje Rotovnik opisuje kot neke vrste generacijski apartheid privilegiranih in zasužnjenih, saj prepoznava partikularizem, da so se močne interesne skupine polastile razpoložljivega denarja in ga ne spustijo iz rok. Seštevek njihovih interesov je seveda daleč od javnega.

Za mlade ni prostora

Pred krizo se je polje posameznikov in projektov vztrajno širilo (financirani so bili tudi taki na lokalni ravni), zdaj pa imamo problem širokega podpiranja, sredstva se krčijo, po nekaterih ocenah je denarja za četrtino manj. »Vsi so se nekako vgnezdili v tem javnem interesu, se prepoznali kot nekaj normalnega, za institucije je normalno, da funkcionirajo in dobivajo denar, sicer vsako leto manj, a vendar. V mnogo javnih kulturnih zavodih so brez skrbi, saj njihova eksistenca ni ogrožena. Po drugi strani pa prihaja vsako leto na stotine mladih, za katere ni prostora.«

Med predlogi, ki jih pripravlja SRČ, je urejanje delovnega razmerja, saj na tem področju vlada velika svoboda. Javni uslužbenec ima lahko denimo poleg javnega dela še svoj zavod ali samostojno podjetje in deluje v drugih institucijah. Zaostrili bi tudi vprašanje vodilnih struktur, torej kustosov, solistov in režiserjev, ki bi po mnenju SRČ morali biti v razmerju za določen čas. »Nemogoče je, da si od 22. pa do 65. leta vrhunski pevec, igralec, kustos in tako naprej. Skratka, edino na tej točki zahtevamo malce več ostrine.«

Ob tem ne verjame, da se bo financiranje kulture drastično izboljšalo, čeprav ocenjuje aktualne reze za nekoliko pretirane.

Ostaja le pri obljubah

Na nevzdržne razmere je opozorilo tudi Društvo slovenskih pisateljev, ki se je z enajstimi zahtevami obrnilo na ministrstvo za kulturo. »Obljuba Julijane Bizjak Mlakar o povečanju sredstev za kulturo, ki je bila osnova za našo podporo, ni bila podprta niti z jasno vizijo niti ni obrodila realnih finančnih sadov. Naše zahteve so podpora ministrici, da bo z njihovo pomočjo lahko uveljavljala in uveljavila nujno potrebne spremembe, predvsem pa realno podlago v proračunskih sredstvih v naslednjih letih,« so med drugim zapisali. Zahtevali so, da se sredstva za kulturo dvigujejo, da bodo leta 2019 dosegla dva odstotka BDP, kar Unesco priporoča za razvite države, in ureditev statusa samozaposlenih. Povišanje sredstev za Javno agencijo za knjigo RS (JAK) za 800.000 evrov, ureditev davka na knjigo in na avtorske honorarje ter področja fotokopiranja, knjižničnega nadomestila ter enovito vladno skrb za kulturo.

Na kulturnem ministrstvu so povedali, da podpirajo vseh enajst točk, in opozorili, da nekatere niso v njihovi pristojnosti, na primer vprašanje davkov. »Društvu pisateljev se še posebno zahvaljujemo za podporo krovnemu zakonu na področju kulture, ki čaka na vladni postopek in rešuje prav to, kar pisatelji navajajo – to je izenačevanje statusa samozaposlenih v kulturi pri plačilu dela s statusom zaposlenih v javnih zavodih. Prav tako se društvu zahvaljujemo za podporo pri spremembah nacionalnega programa za kulturo, ki jih na ministrstvu že pripravljamo.«

Pojasnili so tudi, da se je na področju knjižničnih nadomestil avtorjem ministrica letos precej angažirala, drugače bi bila ta, skladno z ukrepi prejšnje vlade, za okoli 30 odstotkov nižja. »Glede na stanje financ v prihodnjih dveh letih niti želje glede JAK in knjižnic glede bistvene rasti sredstev po vsej verjetnosti ne bodo izvedljive. V letu 2015 je bil uspeh že povečanje sredstev za knjižnice in JAK. Trudimo pa se za JAK pridobiti evropska sredstva drugih ministrstev, ki so nosilci prednostnih naložb za evropska sredstva, kar prav tako ni lahka naloga.«