Popravni izpit. To bodo letošnje predsedniške volitve za poražence zadnjega volilnega dogajanja po lanskih volitvah. Kako malo je od političnega genija do poraženca, smo vsi državljani opazovali zadnja dva meseca, ko je pozitivne zmagovalce pokopala lastna ošabnost. Zmagali so na volitvah, zdaj sedijo v opoziciji in lokalih okoli parlamenta.

Zoranu Jankoviću je ob podpori koalicije z magistrata uspel rekordni politični vzpon, potem pa še rekordnejši padec. Ampak Janković je danes za širši slovenski politični prostor enako nepomemben, kot je bil pred 11. oktobrom, ko je na Kongresnem trgu napovedal, da se bo potegoval za mandatarja. Padec, do katerega je Borut Pahor potreboval tri leta notranjekoalicijskih trenj, je dosegel v treh mesecih. Najbrž je samo vprašanje časa, kdaj se bo javno postavil nasproti stricu iz Murgel Milanu Kučanu, kot je to storil Pahor. Jasno je, da se oče Janković na strica Milana ne more zanesti, kot se lahko njegov sin Jure zanese na svojega očeta.

Kaj še preostane Kučanu? Popravni izpit na predsedniških volitvah. Bo zadnji izbranec za nove volitve njegov dozdajšnji politični potrčko Danilo Türk ali bo za igro, kamor Janez Janša pošilja Milana Zvera, vse več pa nas v njej pričakuje tudi Pahorja, spet iznašel novo ime? Modrookih kandidatov, njegovih pomlajenih klonov, mu že skoraj zmanjkuje.

V zadnjih letih je bil zmeraj tu, čeprav nas neprestano prepričuje, da ga ni. Zato je prav zdaj, ko je levica olajšana za dve še nedolgo tega pomembni stranki, LDS in Zares, najbrž pravi trenutek, da ustanovi svojo politično stranko in se spet postavi na noge. Na druge se, očitno, ne more zanesti. Članstvo bi, o tem ne gre dvomiti, na osnovi nekdanjega zaupanja zlahka hitro spravil na (nekaj) deset tisoč. Na pozitivni odziv bi nedvomno naletel v Pozitivni Sloveniji, kjer so temelje gradili na prestopnikih. Najbrž bi koga našel tudi v DeSUS, kjer je nezadovoljnežev s poslansko skupino po poročanju medijev kar nekaj.

Tako bi bilo vse nared za Kučanovo (ponovno) kandidaturo za predsednika republike.