LJUBLJANA – Svet Nove Slovenije (NSi) bo predvidoma čez devet dni odločal o treh predlogih za člane izvršilnega odbora, o dveh od treh podpredsednikov stranke in, točno, tudi o glavnem tajniku, ki jih mora v skladu s strankinim statutom v potrditev predlagati zdajšnja predsednica NSi Ljudmila Novak. Tretjega podpredsednika, kot je znano, izvolijo člani NSi, ki živijo v zamejstvu in zdomstvu.
Dobri poznavalci razmer(ij) v najmanjši vladni in parlamentarni stranki so prepričani, da bo Novakova skoraj gotovo za enega od dveh podpredsednikov spet predlagala vodjo poslanske skupine NSi Mateja Tonina, za glavnega tajnika pa prav tako vnovič Roberta Ilca, ki sicer v stranki velja za najzvestejšega podpornika in zagovornika Tonina. V tem hipu pa še nihče ne ve, katere »svoje« tri člane izvršilnega odbora namerava predlagati Novakova. No, po kuloarjih se že pojavljajo špekulacije, da jih bo uradno sicer res predlagala ona, da pa bodo vsi iz vrst tako imenovanih Toninovih prenoviteljev v NSi. Od kod – če špekulacije držijo – Toninu tolikšna moč, ne bi smelo biti zgolj retorično vprašanje.
Moč toninovcev v vrstah NSi
Komajda tridesetletni Tonin je vodja poslanske skupine, najpomembnejši pogajalec NSi na koalicijskih usklajevanjih in tudi ključni govorec te stranke v parlamentarni dvorani. Njegovi podporniki pa naj bi že pred časom začeli pripravljati teren, da se bo v bližnji prihodnosti kot domnevno naravni naslednik Novakove lahko zavihtel v sedlo predsednika NSi. In še eno posebnost naj bi imel: za političnega mentorja si ni izbral nikogar iz NSi, marveč predsednika Državljanske liste in državnega zbora Gregorja Viranta, s katerim se pred pomembnejšimi odločitvami menda velikokrat posvetuje kar v parlamentarni jedilnici.
Le kdo bi vedel, ali se je z Virantom posvetoval tudi, preden je v parlamentarni dvorani decembra lani oddal odločilni glas za dopolnilo, ki ga je k vladni noveli o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike predlagala Pozitivna Slovenija in z izglasovanjem katerega je bilo potem le nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu (Danilo Türk namreč ne bo užival takega privilegija) zagotovljeno, da bo poleg redne pokojnine prejemal vsak mesec tudi 1600 evrov predsedniškega dodatka? Sodeč po tem, da se je Virant pri glasovanju vzdržal, bi lahko sklepali, da se ni posvetoval z njim.
Res je, če bi se Tonin pri glasovanju vzdržal, kot so to storili Virant, Roman Žveglič iz SLS, Franc Jurša iz Desusa ali Sonja Ramšak iz SDS, bi bil izid glasovanja 37 za in 37 proti, kar bi pomenilo, da Kučan v teh kriznih časih ne bi bil več vsako leto upravičen še do 19.200 evrov dodatka. Vendar se ni, raje se je »po svoji vesti« odločil, da bo naredil politično-finančno uslugo zgolj enemu od dozdajšnjih in bodočih predsednikov republike: Kučanu. Očitno se mu ni zdelo sporno, da bo s tem diskriminiral Türka. Še veliko huje pa je, da je v svoji silni (domnevno krščanski) moralnosti pozabil na vse tiste, ki danes v Sloveniji živijo na socialnem robu ali pod njim. Tonin se celo cinično hvali, četudi ne bilo Kučanovega dodatka, državljani ne bi imeli niti enega delovnega mesta več, država pa tudi ne manjšega primanjkljaja.
Kaže, da nihče v NSi ne bo premogel toliko načelnosti in prave krščanske moralnosti, da bi Tonina pozval k odstopu. Čeprav nam je eden od dolgoletnih članov te stranke, ki, kot pravi, iz strahu pred maščevalnostjo toninovcev ne želi biti imenovan, ogorčeno dejal: »Presenečenje med našimi člani in volivci ni upravičeno. Toninove poteze nekateri kakor niso pričakovali le zato, ker niso dovolj pozorno spremljali, kaj vse je počel in zagovarjal v preteklosti.«
Sprenevedanje glede minilustracije
Ko je novinar tednika Reporter Igor Kršinar po glasovanju vprašal Mateja Tonina, zakaj je podprl tako imenovani Kučanov dodatek, se je vodja poslanske skupine NSi najprej še sprenevedal in zavestno lagal, češ da je pomotoma pritisnil na napačno tipko na glasovalni napravi. No, pozneje je v pismu, s katerim je poskušal opravičevati svoje dejanje, trdil drugače: da je šlo pri glasovanju o predsedniškem dodatku le za enega od nekdanjih predsednikov republike pač za simbolno razpravo o preteklosti, da ni mogel dopustiti, da bi koalicija za nazaj (z minilustracijo) politično kaznovala Milana Kučana, da želi kot mlad politik presegati delitve in narediti konec maščevalni politiki. Skrajno neprepričljivo sprenevedanje, ki si ga je upal nadgraditi z izgovorom, da se lahko Kučan na koncu koncev sam odpove dodatku, če se mu zdi moralno neprimeren v teh časih. Že zaradi tega bi bržda moral (Tonin, ne Kučan) odstopiti.
