DRAVOGRAD – Minula sobota je bila njen dan, njen 56. rojstni dan. Niti v sanjah ni upala, da ga bo doživela. Pred desetimi leti je zbolela za rakom. Ob diagnozi hudo napredovane bolezni z zelo slabo prognozo so ji zdravniki dali le še tri mesece življenja. A Dravograjčanka Ksenija Goršek se ne da. Je borka in ljubi življenje.
»A vi ste še živi?« jo je nedavno na srečanju na onkološkem inštitutu vprašala zdravnica, ki jo je zdravila pred leti. Da, vsi se čudijo, ona pa še kar živi, s svojim podnajemnikom, kot pravi svojemu raku. Deset let kemoterapij in njihovih stranskih učinkov, deset let bolečin, slabosti, utrujenosti in neprespanih noči, deset let novih in novih metastaz, a tudi deset let izjemno intenzivnega, radostnega in polnega življenja.
Jesen 2006 ji je prinesla raka dojke. Če ne bi bila tako tečna in vztrajna in bi se pustila odpraviti zdravnikom, bolezni morda sploh ne bi zaznali, saj je bil karcinom neotipljiv. Po ultrazvoku so ji zdravniki napovedali tisto malenkost od življenja, ki naj bi ji še preostala – tri mesece. Prepričana je, da bi se njihove napovedi uresničile, če bi se z njimi sprijaznila in se zaprla vase. A Ksenija se ni vdala v žalostno usodo in je v sebi poiskala moč, mnogo moči, želje po življenju in ljubezni do svojih dragih.
»Predvsem so mi pomagali ljubezen, zaupanje v moža in želja, da bi doživela odraščanje svojega sina. To je najbolj pomembno. Pa ajurveda, pilates, joga in meditacija, celo maratone sem tekla... Pač, rada živim, rada imam ljudi okoli sebe, rada imam sonce in morje in vse, kar nas obdaja. In vse to se da užiti tudi, če imaš telo polno metastaz,« pripoveduje.
Poslovilno potovanje
Leta 2009 so pri njej odkrili še metastaze v kosteh, leta 2014 pa tudi v jetrih. Zadnja prognoza je bila tako slaba, kazalniki raka tako visoki, da sta se z možem odločila za veliko poslovilno potovanje po Aziji.
»Po čudovitih mesecih, ki so bili samo najini in tako srečni, da te napolnijo s sladkostjo najžlahtnejše čokolade, vam sporočam, da se je ob zadnjem pregledu zgodil čudež. Markerji so se prepolovili, jetrni testi so se celo izboljšali. Moja pot je spet polna upanja,« je zapisala na svojem blogu cokoladascilijem.
Njeno življenje je sladko kot čokolada, ampak zelo pekoče, razloži poimenovanje bloga. Piše ga zato, ker bi rada čim več ljudem pokazala, kaj vse je mogoče kljub smrtonosni diagnozi, da je mogoče teči maratone tudi z metastazami, da se da veseliti in da je lahko biti srečen tudi tako.
Kako je oditi na poslovilno potovanje? Sliši se grozljivo težko. »Res je, šla sva se poslovit. Ta občutek minljivosti je res grozen. Nihče ne ve, kdaj bo umrl, vendar bolniki z rakom lahko umremo vsak dan. To te utesnjuje, kot da bi bil zaprt v neki komori, in potem hlastaš za zrakom, hočeš še čim več doživeti. Zato sva šla na to potovanje, ki nama je dalo mnogo moči, energije in veselja do življenja. Zdaj je spet vse, kot mora biti.«
sta mi pomagali
ljubezen do moža in
želja, da bi doživela
odraščanje
svojega sina.
Maraton z metastazami
A kako je sploh mogoče odteči maraton, potovati, lepo živeti, če te zaradi metastaz ali stranskih učinkov kemoterapije vse boli in nimaš prav nobene volje? Ksenija je prepričana, da je najpomembnejša ljubezen do življenja: »Samo ne vdajte se negativnim občutkom in ne obupajte. Vse, v kar verjameš, lahko pomaga, predvsem moraš poslušati, kaj te prosi telo. Ne smeš samo slediti navodilom in temu, kar govorijo drugi, ampak moraš početi to, kar tebi odgovarja. To bi moralo veljati tudi takrat, ko smo zdravi. Pa še nekaj je – ko se zjutraj zbudiš, se moraš potruditi najprej zase in potem za svojega partnerja.«
Zaradi metastaz se je morala odreči smučanju, kolesarjenju in rolanju, saj bi bil lahko usoden vsak padec, maratone je odtekla bolj kot osebni izziv, da si je dokazala, da se da. Sicer pa telo krepi z jogo, pilatesom in sprehodi, saj se tako krepijo mišice in kite, da se ji oslabele kosti ne sesedejo.
Tudi počivati je treba, opozarja. Kadar ji je najhuje, se zavleče v posteljo in se do nosa pokrije z odejo. Potem kot ranjena žival odleži nekaj ur, dni, in daje svojo žalost ven. »Vedno spet posije sonce in znova dobim energijo, da prestavim v drugo in potem še naprej,« se nasmehne.
S hladno vodo nad raka
Ogromno ji pomeni počitniška hiša njenih staršev v Čunskem na Lošinju. Je njen drugi dom in tja na divje plaže, pod borovce in med škržate, se umakne, kadar mora biti sama s sabo, predvsem med kemoterapijami, da ne obremenjuje svoje družine. Tam se naužije vse te naravne lepote, vstaja ob pol sedmih zjutraj, gre na obalo meditirat, rada ima sonce in vodo. »Obožujem plavanje v mrzlem morju in mislim, da mi zelo pomaga, predvsem ga sovražijo moje metastaze. Lani sem imela po obsevanju veliko oteklino in v mojem Čunskem sem samo dvakrat zaplavala, pa je izginila, jaz pa sem bila čisto drug človek. Lani sem se kopala prav za božič, letos pa že za veliko noč,«
Ksenija prisega na moč zdrave hrane, predvsem je tu pomembna količina. Ali, kot je veljalo včasih, jej malo, ob nedeljah pa meso. Odrekla se je svinjskemu mesu, kupljenemu kruhu in sladkorju, je nepredelane žitarice, veliko zelenjave in makrobiotska živila.
Kot si je ob prvi diagnozi pred desetletjem srčno želela, da bi lahko na valeti plesala s svojim sinom, zdaj pogumna Korošica hrepeni po tem, da bi z možem praznovala zlato, petdeseto obletnico poroke. »Ja, moj cilj je zdaj zlata poroka in potrudila se bom, da jo bom doživela! Še 18 let!«
