Krvavi centi Tine Maze

Olimpijska mrzlica trese Slovenijo. Mazejeva nas je popeljala v zlato dobo, risi so svetu končno pokazali, kakšna je razlika med nami in Slovaki. Kdor ne skače, ni Sloven'c, pardon, Prevc. Še celo v vrtcih po stenah same risbice krogov (najbrž olimpijskih), zastav (najbrž slovenskih) in smučarjev, no, domnevam, da smučark. Verjetno so vsi risali Tino.

Domovinska vzgoja je hit, predvsem po zaslugi Črnjanke (in ne Lukšiča), ki sicer v svoji pesmi kot prava zmagovalka poje »moja pot je moja odločitev«. Šampioni pač ne tulijo kot vsi v en rog. Zato pa so šampioni. Šampioni tudi ne potrebujejo varuhov lika in dela, takih, ki te dni strogo okarajo vsakogar, če ga zanima še kaj drugega razen njenih tisočink. Tinini centi, na primer.

Da ne bo pomote: vsakega si je zaslužila, »krvavo«, kot je rekla poslušalka radia, »s tisočerimi urami treninga in odrekanja«, je poudaril drugi varuh njenega lika in dela, prav tako ogorčen, ker si nekateri v teh zlatih časih drznejo pisati o njenem zaslužku.

Mazejevi privoščim tudi vse tiste cente – do milijona in naprej –, ki so ji padli v malho manj krvavo, pravzaprav nadvse glamurozno: s prodajo nakita in drugih izdelkov, ki se kitijo z njenim imenom.

Toda mar me zaradi njenih zaslug za narod ne sme zanimati, kako je najboljša športnica nagrajena? Me ne sme zanimati, kako se ji godi v državni službi policistke in tako dalje? Če ne drugega, je (bila) tudi ona deležna koristi našega sistema športnih društev in zvez, ki smo ga vzdrževali in ga še vzdržujemo davkoplačevalci.

Šampioni so tudi naši gasilci, ki so nas najprej reševali iz ledenega objema, zdaj še iz vode. Njihova požrtvovalnost potrjuje, da evri, ki jim jih namenim, ko konec leta prinesejo stenski koledar, niso stran vrženi. Pred dnevi sem jim z esemesom hvaležno doniral še nekaj evrov.

Čez kak teden se bom pozanimal, koliko denarja so zbrali v akciji. Le upam lahko, da me zaradi enega preprostega vprašanja ne bodo razglasili za državnega nevoščljivca številka ena.