Krvava nedelja v Jurovskem Dolu

V nedeljo, 7. junija 1992, so se vaščani skoraj polnoštevilno zbrali pred cerkvijo. Tistega dne je imel predsedniški kandidat za seboj že dva nastopa; v Cerkvenjaku in Voličini. Popoldne ob 18. uri je začel svoj poslednji govor.

Ob 18.45 je počil strel. Morda dva, so pozneje govorili. Prišel je iz lovske karabinke, a tudi o orožju so krožili dvomi, češ, morda pa je bila vojaška puška. Ivan Kramberger je padel, množica je onemela. V nekaj minutah je bilo vsega konec. Novica, ki je obkrožila Slovenijo, je odjeknila kot bomba.

Potem ko je Kramberger obležal na tleh in kmalu zatem izdihnil, je na kraj zločina prispela policija. Zelo hitro so ugotovili, od kod bi lahko priletela krogla – ali iz opuščene Roškarjeve ali iz sosednje Rotarjeve hiše. Domačini so vedeli, da ima tudi ključe Roškarjeve hiše Peter Rotar, zato so policiste napotili k njemu. Ob 20. uri so že prijeli domnevnega storilca, močno vinjenega domačina, 42-letnega Petra Rotarja.

Na kraju umora se je znašla množica policistov, preiskovalci so dobesedno vse poteptali, tudi morebitne sledove. Krogle, ki je utrnila Ivanovo življenje, niso našli nikoli, čeprav jo je iskalo kar petdeset policistov. Razletela se je v nič. Ni bilo povsem jasno, od kod je dejansko priletela. Iz Roškarjeve, morda iz nove Rotarjeve hiše? Dejstvo je, da je bilo govornika pri cerkvi dobro videti z oken obeh, strelec bi lahko zasedel položaj v eni ali drugi.

Nato so se dogodki bliskovito odvijali. Preiskava je stekla kot po maslu. Rotar je, še vedno močno vinjen, dejanje priznal. Bil je zmeden, okoli njega se je vrtela množica policistov in kriminalistov, in kot je pozneje sam dejal, se je počutil nebogljenega in prestrašenega. Enostavno, vdal se je v usodo in priznal krivdo.

Kiksi v preiskavi

V Roškarjevi hiši so policisti našli priprto okno, na mizi dva kozarca z ostanki pijače ter nekaj nabojev za vojaško puško. Odgovor, da so naboje tam med preiskavo pozabili policisti, se je zdel malce nenavaden, predvsem pa je čudno, da se s tem vprašanjem niti pozneje sploh niso podrobneje ukvarjali. Kako in zakaj so sploh bili naboji tam? Gledano z očmi današnjih preiskovalnih standardov je bilo to zelo čudno. Pri takšnih dejanjih je treba res vsako podrobnost temeljito razčistiti. Se ve, kdo je pil iz kozarcev? Ne, kajti vzorcev (sledov sline) niso vzeli, niti prstnih odtisov ne. Temeljita preiskava, res. In če bi se že sprijaznili s takimi pomanjkljivostmi, obstaja oziroma je obstajal še en kiks, ki bi tudi lahko bil ključni dokaz; na sedalu stola, ki je stal ob oknu s pogledom na trg pred cerkvijo, bi namreč lahko stal strelec. Na stolu so v začetni fazi preiskave našli odtise stopal. Logično vprašanje je, čigavi so bili. Ne ve se, ker je dokaz preprosto izginil, izpuhtel. Šele mnogo pozneje so našli zgolj fotografijo sedala, toda slika ni mogla biti dokaz za primerjalno analizo. Ob tem pomislimo, kako pomemben je bil odtis domnevno Kamenikovega športnega copata v primeru štirikratnega umora v Tekačevem. Okoli tega se bijejo prave izvedeniške bitke!

V preiskavi Krambergerjevega umora je bilo drugače; v zvezi s tem so se zadovoljili s pojasnilom Roškarjeve žene, da mož včasih stopi na stol, medtem ko je Roškar trdil, da stola nikoli ne uporablja in niti sedala ni odtrgal on! V kazenskem spisu pa je bilo zapisano: »Verjetno je Roškar stopil na stol.« Tudi zaradi takšne površnosti, kot so to »podrobnost« obšli s približno resnico, in zaradi nerazumljivega izginotja sedala so teorije o zaroti dobile krila. In tudi zato še vedno ostajajo dvomi o storilcu ne glede na to, da je Peter Rotar priznal in odsedel kazen.

Peter Rotar osramotil lovce

V času sojenja, ki se je začelo 24. avgusta 1992, je bilo v Jurovskem Dolu čutiti nelagodje, kot bi šlo za občutek kolektivne krivde. Težko so čakali na sodni epilog. Takoj po umoru je bilo namreč slišati obtožujoče očitke Krambergerjevih častilcev, češ, vi Jurovčani ste morilci.

Ko je v pogovoru beseda nanesla na Petra Rotarja, je marsikdo zažugal z roko. »Vsemu kraju je prinesel sramoto.« Med najbolj prizadetimi so bili lovci, kajti nobeno poročilo o tragičnem dogodku ni pozabilo omeniti, da je bil Rotar član Lovske družine Jurovski Dol.

Napadali so jo, zakaj ni že prej iz svojih vrst nagnala človeka, ki naj bi slovel po svoji robatosti, grobosti, pijančevanju in glasnih grožnjah. Nihče jih ni jemal resno. Po umoru pa je tudi med lovci krožil očitek, zakaj Rotarju niso odvzeli orožja. »Lovska družina samo sprejema člane, policija pa daje dovoljenje za orožje,« so odgovorili v svojo obrambo.

Vsi, zlasti pa Rotarjevi lovski kolegi, so vedeli, da ga rad večkrat srkne čez mero. Kombinacija pijače in orožja pa je že večkrat pomagala k tragičnim razpletom tudi drobnih prepirov. Ne nazadnje je bil prav Peter Rotar tisti, ki je večkrat ponovil, da mu gre Kramberger na živce. Seveda pa je težko pričakovati, da bi zgolj zaradi takih izjav nekoga označili za potencialnega morilca.

Kdo bi torej moral postati pozoren na vedenje človeka, ki je v nekem trenutku vzel v roke puško in streljal, kot je sam priznal? Bi morda morali biti pozornejši zaradi dogodka leto pred tem, ko je Rotar v bližnji vasi v jezi zaradi napačne izmere zemljišča domnevno izstrelil v zrak nekaj krogel iz pištole? Ko so ga policisti zaslišali, je ovrgel takšne govorice, češ, da je streljal s strašilko.

Pozneje se je neki sovaščan spomnil, da je na dan Krambergerjeve smrti Rotarja vprašal, ali on ne gre na zborovanje. Rotar naj bi mu odgovoril: »Ne, saj bo toti tako in tako danes padel!«

Normalno pijan

Drugi dan sojenja so precej časa namenili razpravljanju o tem, kakšna je normalna količina popite pijače. Kdaj velja, da je človek pijan. Šlo je seveda za to, v kakšnem stanju je bil Rotar v času, ko so padli streli. Nekatere priče so menile, da glede na dnevne količine zaužitega alkohola obtoženi ni bil pijanec. Sicer so ga kolegi ocenili kot povprečnega strelca in discipliniranega lovca. Za lov niti ni imel dosti časa, z orožjem pa naj bi primerno ravnal.

Kakor koli, jurovski lovci so svojo sodbo Rotarju izrekli še pred koncem sojenja. Dogodek jih je prizadel, zavrnili so prevzem naročenih fotografij lovske bratovščine, ker je bil na posnetku tudi Rotar. Fotografija je bila takoj po umoru objavljena v medijih, na njej pa je bil obkrožen obraz Petra Rotarja. »Doživeli smo veliko sramoto, zaradi družbe morilca smo zaznamovani vsi. Vse, kar nas povezuje z morilcem, moramo zbrisati. Velika, povečana fotografija bi morala viseti na častnem mestu v novem lovskem domu, toda tako omadeževana res ne spada tja,« so odločili. V Jurovskem Dolu so se namreč pripravljali na slovesnost ob odprtju lovskega doma, ki bi morala biti 5. julija 1992. Organizacijske priprave so bile skoraj končane, udeležbo je že napovedala takrat zelo popularna slovenska pevka Helena Blagne. In prav na tragični dan, 7. junija, ko je svoje zborovanje napovedal Ivan Kramberger, se je porodila misel, da bi na slovesnost povabili tudi dobrotnika iz Negove. Toda strel iz puške njihovega tovariša je vse postavil na glavo.