Menda ni druge, kot da za socialne transferje in transfuzijo opešanemu gospodarstvu zagonimo vso srebrnino, ki nam je ostala po tranzicijskem plenjenju. V godlji, v kakršni smo se znašli, morda res ni razumno povzdigovati glasu proti prodaji podjetij tujcem. Ko ni domačih ponudnikov, so novi lastniki, najpogosteje iz Rusije, Avstrije, Nemčije, v zadnjem času pa tudi iz nekoč bratskih nam Srbije in Hrvaške, zadnji izhod v sili. Žal pa se pod taktirko bogatejših in tudi odgovornejših šefov očitno slabo piše našim športnim organizacijam, kar celim panogam.
Novi, ruski direktor ruskih lastnikov slovenske industrije jekla je tako dal jasno vedeti, da se tudi pod njegovo taktirko ne bodo vrnili v jeseniški klub. Kar bi pomenilo oživitev vrhunskega hokeja na Jesenicah in v Sloveniji. Tudi vlaganj tradicionalnega glavnega sponzorja v legendarni reli Saturnus ne bo več in ne Heliosovega cvenka za domžalske košarkarje, če ostanemo pri najbolj odmevnih ločitvah.
Kapitalsko gledano je najbrž logično: zakaj bi šefi iz dežele svetovnih prvakov pomagali obdržati pri življenju panogo s 150 registriranimi članskimi hokejisti? Zakaj bi gospodar iz Nemčije, države z najmočnejšo avtomobilsko industrijo, prispeval za vaški reli med slovenskimi gmajnami? In zakaj bi se Avstrijec pečal s tretjim najboljšim slovenskim klubom v športu, ki je v Avstriji manj popularen od pikada ali mikada.
Tujci se požvižgajo na slovenski šport. Kaj se ne bi, saj niso socialna ustanova, a ne? In tu ne gre le za začasno klestenje stroškov v zaostrenih razmerah (krize), ampak za dolgoročne usmeritve. Strateške cilje, kot se reče. S častnimi izjemami podjetij, ki se zaradi narave svojega (trgovskega) biznisa pač morajo dobrikati slovenskemu navijaču, pardon, potrošniku.
Sponzorstvo pri nas namreč razen kake olajšave komaj da prinaša zaslužek ali prestiž. Govoriti o nacionalnem interesu pri tujcih pa je itak brez zveze. Skratka: še pred prodajo paradnih konjev gospodarstva se zdi, takole na prvo žogo – pod tujim škornjem se bomo bolj švoh žogali.
