Okus topline kruha iz pekovske peči sem spoznal že v vrtcu. Ko smo gonili poni bicikle, smo nekajkrat na teden vstopili v prostor, ki je vsakič mamljivo dišeče objel mularijo lačnih želodčkov in strganih hlač. Do konca srednješolske dobe me je spremljal, saj sem tudi že skoraj polnoleten hodil v to isto pekarno po malico. Četrt kile kruha, prerezanega na pol, in deset dekagramov dravske salame. Da o tem, ko smo se pubertetniško začeli smukati v nočnih urah od punce do punce in smo potem pod polno luno trkali na okno, ki ga je odprl pek z velikimi očali, ne govorim. Vedno je bilo nekaj že pečenega, če ne drugega pa domače, iz trdne moke in precej soli napravljene žemlje. Vsaka je bila izdelana ročno. Dišeče pekarne, ki jo je imela družina skoraj stoletje, ni. Konkurence veletrgovske ponudbe kruha ni zmogla. Stoječ v velemarketu pred ogoromnim pultom sem pasel pogled po stotini vrst kruha, žemelj, čabat, kajzeric in kifeljčkov na bližnjih policah.
Nekega dne so bili ustvarjeni v avtomatih. Robotsko stehtano se je napol speklo, potem pa porinilo v zmrzovalnik in se mrtvaško ohlajeno pripeljalo do velemarketa. Po potrebi je v trgovini porinjeno v spet elektronsko vodeno peč, ki samo še dopeče. Avtomatika dela tisto, kar se je tisočletja delalo z rokami. In glavo! Vonj veletrgovskih vrst kruha mi ni zmogel pričarati podobe človeka, ki čez noč ustvarja preprosto, a nadvse dragoceno umetnino – kruh! Dobil sem privilegij, da sem pred kratkim vstopil v eno še redkih odprtih domačih pekarn v pokrajini. Stari lastnik, desetletja je podnevi spal, ponoči pa mesil testo in pekel kruh v še pred prvo svetovno vojno pripeljani peči iz Trsta, me je posadil v bele natikače. Preoblekel sem se, seveda v belo. Potem sem oddelal nočno izmeno. Sicer nerodno, nevešče, a vendar kot le lahko iskreno, sem užival v ritmu pekovske noči. Zjutraj sem pod pazduho odnesel domov hlebec kruha. Belega. Sam sem ga ustvaril. Občutek žlahtnega ponosa, ki me je prevel, ko sem za domačo mizo zarezal v še topel konec mojega kruha, čeprav si služim kruh s skladanjem besed, težko popišem. Ko je mojega kruha zmanjkalo, sem šel do mlinarja po moko. S kvasom in vodo sem umesil testo in ga pustil vzhajati. Čakal sem. Potem sem si doma spekel kruh. Svoj. Občutil sem ponos kot tistega jutra, ko sem odhajal z nočne pekovske izmene. Zdaj čakam. Na trenutek, ko bom mojemu juniorju ponudil možnost, da mi na mizo postavi hlebec kruha. Svojega! Ne bo čakal v vrsti pred avtomati, saj mu bom pokazal, da lahko ustvari čarobnost z lastnimi rokami.
