LJUBLJANA – Dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof, se udejstvuje na mnogo delovnih področjih. Nekoč direktor Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano je zdaj med drugim direktor Katoliškega inštituta, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu, na ljubljanski fakulteti za poslovne vede pa predavatelj filozofije, filozofije religije in (poslovne) etike. Zaradi narave svojega dela navezuje intenzivne stike s številnimi univerzami po svetu – še posebno izstopajo gostovanja v Indoneziji, na Japonskem, celo v Severni Koreji, na Filipinih, v Vietnamu –, med obiski pa običajno katero aktualno temo tudi odpredava študentom. Pred kratkim se je vrnil s študijskega potovanja v Indiji in na Kitajskem. Kot sam pravi, gre za dve resda različni, a nekako tudi podobni deželi.
Indija dialoški zgled
Škof Jamnik se je ustavil v indijski prestolnici New Delhiju ter nato še v Bangaloreju. Indija, ki šteje blizu milijardo in dvesto milijonov prebivalcev, se sooča z marsikatero sodobno težavo: »Predvsem gre za hudo korupcijo, globalni vpliv divjega liberalizma in marsikje (predvsem na severozahodu in vzhodu države) hudo revščino. Na obeh tamkajšnjih konferencah sem spregovoril o problemu krščanstva v Evropi, ki potrebuje novega žara, in kot so poudarili na nedavni sinodi v Rimu, prehod k vedno bolj osebni veri, ki se uresničuje v občestvu in kristjane vabi, da pričujejo za vstalega Kristusa, ki svetu prinaša upanje, radost, pogum in moč. Odziv kristjanov pa tudi predstavnikov drugih verstev, predvsem hindujcev in budistov, je bil zelo pozitiven. Indija je lep zgled, kako je treba vsak dan znova gojiti medkulturni in medverski dialog, ki je v tej deželi vzoren. To vizijo je na zanimiv način predstavil nadškof Bangaloreja monsinjor Bernard Moras. Najin daljši pogovor med srečanjem se je dotaknil mnogo izzivov, s katerimi se sooča ta velika dežela, ki jo po drugi plati označujejo množice mladih ljudi, lepe in velike družine.«
Jamnik je na svojih potovanjih seveda še posebno pozoren za verske zadeve: »Predvsem me v tej deželi vedno znova preseneča, predvsem na jugu Indije, kamor šteje tudi Bangalore, da imajo izjemno veliko duhovnih poklicev in da pojma sekularizacija in mlačnosti ali kakšnega 'moralističnega in dogmatističnega krščanstva' skoraj ne poznajo. Verovanje je preprosto in samoumevno prepleteno z vsakdanjim življenjem.«
Kitajska iz lastnih korenin
Naš sogovornik je na Kitajskem sodeloval na dveh konferencah, v Šanghaju in Pekingu. Dobro so mu poznane težave tako kitajske Katoliške cerkve, ki mora zaradi preganjanja oblasti, ker priznava papeža, delovati podtalno, kot Kitajske narodne organizacije Katoliške cerkve, ki deluje pod nadzorom državne oblasti. Jamnik poziva k previdnosti: »Vse to bi v novih razmerah potrebovalo novo in temeljito analizo, saj marsikaj kaže, da Komunistična partija vendarle korak za korakom ugotavlja pomen krščanstva pa tudi drugih verstev za to milijardo in pol veliko deželo. Obe konferenci, ki ju je pripravil Mednarodni inštitut za etiko v 20-milijonskem Šanghaju in v 25-milijonskem Pekingu, sta bili namenjeni predvsem vprašanju etike, ki je izhodišče dialoga in medsebojnega sodelovanja. Mednarodni inštitut za etiko vodi Kitajec Liu Baocheng, v Šanghaju pa Anthony Chen Ruiqi, medtem ko je generalni tajnik švicarski jezuit Stephan Rothlin. V njem sodeluje še več kot trideset profesorjev – Kitajcev, Vietnamcev, Indonezijcev, Korejcev in predstavnikov drugih azijskih dežel, pa tudi iz dežel Evrope ter Severne in Južne Amerike. Osredotoča se predvsem na vprašanja etike v globalnem svetu, še posebno poslovni etiki. Z inštitutom sodelujem pri pripravi učbenika za etiko na različnih kitajskih univerzah.«
Čeprav natančno ve, kdo vse sodeluje v inštitutu, ga kitajska vlada podpira finančno in tudi drugače: »To je po eni strani zelo presenetljivo, po drugi pa so mi kolegi pojasnili, da se kitajska vlada še kako dobro zaveda, da njeno hitrorastoče gospodarstvo brez osnovnih etičnih principov, temeljnega etičnega humusa, ki povezuje različne religije in celotno Kitajsko, lahko kaj hitro zaide v pohlepni liberalizem, logiko kapitala, ki vodi skrajne oblike liberalizma in finančno hazardiranje. Zaradi aktualnih dogajanj v Evropi in ZDA pa si tega nikakor ne želijo, saj bi to pomenilo tudi uničenje identitete kitajske duše. Zanimivo je, da kljub uradnemu komunizmu novo vodstvo Kitajske partije vidi svojo prihodnost predvsem v ohranjanju lastne identitete. To pa so: njihova kultura, različne religije in izjemno bogata zgodovina, iz katere Kitajska raste še danes.«
Na podlagi vtisov s konferenc, osebnih srečanj in pogovorov je škof Jamnik povzel: »Krščanstvo na vzhodni polobli doživlja pravi razcvet in pomeni velik izziv za vse nas na severni polobli, za ZDA, Evropo in Slovenijo. Verovanje v Kristusa se uresničuje v občestvu (skrajni individualizem in etična skepsa sta hudi bolezni sodobne Evrope) in pričevanju v vsakdanjem življenju, pa naj bo to v domači družini, poklicnem življenju ali v družbi, ki se prav zdaj sooča z mnogo težavami. Morda je prav zdaj priložnost, da se vsak pri sebi zamisli ter poskuša najti odgovor, kje je njegova odgovornost, razumnost in svoboda, da bo ta naša dežela postala drugačna.«
Kitajsko presenečenje
Kitajska je presenetila tudi škofa Jamnika: »Zelo pozitivno presenečenje zame je bilo – kljub temu da so še nekateri pritiski in da Komunistična partija zelo skrbno spremlja in nadzira delovanje verskih skupnosti –, da krščanstvo v tej deželi naravnost cveti. Imajo veliko duhovnih poklicev, cerkve so polne (v Šanghaju je bilo pri maši blizu 1500 ljudi), v zadnjih letih se izjemno hitro povečuje število krstov odraslih. Kdor je na Kitajskem kristjan, to pomeni zares osebno odločitev in ne samo neko medlo tradicionalno pripadnost.«