Menačenkova domačija je vrata odprla 29. septembra 2004 in se kmalu priljubila številnim obiskovalcem. Vrstile so se razstave, sledile so najrazličnejše delavnice in srečanja. Domžale so dobile prijetno urejeno muzejsko hišo, zasnovano na spominih in tradiciji s konca 19. in z začetka 20. stoletja.
Svetel zgled
Še leta 2003 je bila nekdanja Ahčinova hiša, po domače Menačenkova domačija, na Cankarjevi cesti v Domžalah tako rekoč za odpis. Najprej o imenu; v rabi je izraz Menačnikova domačija, toda domžalski novinar in publicist Matjaž Brojan, tudi zbiralec vsega, kar je povezano z Domžalami in okolico, pravi, da se je hiši nekoč reklo pri Menačenk'. To je bil ob koncu 19. stoletja ali v začetku prejšnjega stoletja topel dom Ahčinove družine, ki si je vsakdanji kruh služila s krojaško obrtjo; nekaj za pod zob so pridelali na domači zemlji in v bližnjem svinjaku ali pobrali s sadnih dreves. Danes je Menačenkova domačija domžalski etnografski muzej.
V minulih desetletjih smo izgubili veliko dediščine v širšem pomenu besede. Zdi se, da smo se nekako sramovali vsega, kar so ustvarile roke naših dedov. Skrajni čas je, da smo se začeli tega zavedati, tako da vsaj nekateri skrbijo za ohranjanje in obnovo tistega, kar je še ostalo. Prav obnova Menačenkove hiše, ki stoji tako rekoč na robu domžalskega središča, je kazala tako klavrno podobo, da bi jo marsikdo že zdavnaj podrl. To je zgled, ki bi lahko pripomogel k prepričevanju krajanov, da obnovijo propadajoče domove svojih očetov in mater.
Kamen in opeka
S prenovo Menačenkove domačije je povezano ohranjanje tipične arhitekturne dediščine. Kot pravi Marjan Mušič v delu Obnova slovenske vasi, gre za tipično hišo na vogal, kjer se v pregibu stikata bivalni del in gospodarsko poslopje. Hiša z bivalnim krajšim krakom stoji ob cesti, vzporedno z njo, v njenem pravokotnem nadaljevanju pa so nanizani gospodarski prostori. Pomembno je tudi njeno socialno izročilo, ko se – tako meni Marija Jagodic v knjigi Narodopisna podoba Mengša in okolice –, del kmetove družine ali celo vsa družina, ki je nekdaj obdelovala zemljo doma, zaposluje v tovarnah, v industriji.
Ahčinova domačija je bila ena teh značilnih hiš in je po obnovi postala pričevalec preteklosti na tem območju. Nakazuje namreč tradicionalno skromno gradnjo ter nam da slutiti čas in bivanjsko kulturo, ki že v celoti izginja. Gre za najpreprostejšo stavbno dediščino s konca 19. stoletja. Tak tip hiše je značilen za domžalski oziroma ljubljanski okoliš. Iz opeke in kamna zgrajena hiša je zamenjala večji del lesene.
Pri obnovi Menačenkove domačije je v veliki meri sodelovala žal pokojna Iva Šubelj Kramar, poleg nje še etnologinja Saša Roškar in arhitekt Feliks Hribernik. Omeniti velja vrsto posameznikov, ki so – vsak po svoje – prispevali k lepšemu videzu hiše. Med njimi je zagotovo Olga Pavlin, predsednica Društva narodnih noš Domžale, ki je bila pobudnica obnove in hkrati tista, ki je prepričala lastnika o prodaji hiše domžalski občini. Ves čas je vneto spremljala obnovo in pri njej tudi aktivno sodelovala: »Hiša je bila zares v obupnem stanju, saj se je med drugim razraščala goba, ki jo je težko odstraniti in izkoreniniti. Pohvalila pa bi vse, ki so sodelovali pri obnovi, še posebno tiste, ki so na primer darovali novo streho ali električno napeljavo.«
Spomenik očetu
Obnovo Menačenkove domačije je spremljal tudi zadnji lastnik Janez Ahčin, ki je bil ob odprtju pred 13 leti nad novo podobo več kot navdušen. »V tej domačiji smo se rodili in tu smo preživljali svojo mladost, preden smo se razkropili po svetu,« je povedal Ahčin. »V naši družini nas je bilo devet otrok in življenje je bilo zelo težko. Denarja za prenovo nisem imel in se mi je zdelo škoda, da bi jo morali podreti, saj je bila zares v zelo slabem stanju. Prenovljena domačija je zelo lep spomenik našemu očetu, ki se je rodil leta 1891 in umrl 1956.«
Ahčinova hiša je obdržala celotni tloris in zunanji videz, spremenila se je le namembnost nekaterih prostorov. Pred obnovo so zbrali vse podatke o hiši in ljudeh, ki so v njej živeli. Bogata zbirka razglednic iz prvih dveh desetletij 20. stoletja je ob primerni študiji lahko zanimiv vpogled v preteklo podobo kulturnega prostora, v katerem živimo. Zvezki Anice Ahčin s kuharskimi recepti so na primer izvrsten dokument o vsakdanji in praznični prehrani.
Pred leti je Kulturni dom Franca Bernika iz Domžal, ki upravlja Menačenkovo domačijo, uredil tudi podstrešje hiše, lani pa so v njem odprli stalno razstavo kiparskih del Franceta Ahčina, Domžalčana, ki je večji del življenja ustvarjal v Argentini. »Občini Domžale je zapustil neprecenljivo zbirko kiparskih del; del te zbirke je že razstavljen v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale. Ideja o novi predstavitvi zbirke je zorela več let. Njegova ustvarjalnost, ki se zdaj predstavlja na podstrešju njegove rojstne hiše – muzejske hiše Menačenkova domačija, se z razstavljenimi deli v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale povezuje v celoto,« pravi kustosinja Katarina Rus Krušelj.
