LJUBLJANA – Za nami je še eno praznovanje 27. aprila, dneva upora proti okupatorju, ki ga je po starem običaju spremljalo kar nekaj proslav in slovesnosti. Dan po prazniku pa je obsežno pismo oziroma civilno pobudo spisal Tone Krkovič in jo naslovil tako na predsednika republike Boruta Pahorja in slovenske politike kot tudi predstavnike civilne družbe in državljane.
Krkovič je glede na dogajanje ob letošnjem prazniku namreč prepričan, da gre za rehabilitacijo, »v totalitarizmu vsiljenega dneva OF, 27. aprila 1941, ko se – tega dne – ni zgodilo čisto nič«. Da tudi 26. aprila ni bila ustanovljena Osvobodilna fronta, pač pa Protiimperialistična fronta, ki je na isto raven sovražnikov kot sile osi postavila Anglijo in Francijo – prva se je z zadnjimi močmi upirala Hitlerju, drugo so nacisti že porazili. »Za 'naše' protiimperialiste 26. aprila 1941 so bile to sovražne države – in mi naj to praznujemo? Edino, kar je zanje takrat veljalo, je bila Hitlerjeva zaveznica Sovjetska zveza. Preverite, nobenega upora proti okupatorju ni bilo, ko je bila napadena takratna domovina. Upor in žal revolucijo so komunisti začeli šele, ko je bila napadena Sovjetska zveza, več kot dva meseca kasneje. To so že dolgo osnovna zgodovinska dejstva, leva in desna. Prosim, gospod predsednik, kot tudi vsi ostali spoštovani naslovniki, se morda motim? Dobro veste, da ne.«
Kaplja čez rob: »spomenik enemu največjih krvnikov slovenskega naroda«
Predlaga, naj se praznuje, kar je smiselno praznovati. »Ne praznujmo laži in nečesa, kar se sploh ni zgodilo tega dne in kar sploh ni imelo imena 'Osvobodilna', kot se neprestano znova ponavlja in kar ni bil upor proti okupatorju, ampak, če že, proti imperializmu,« piše Krkovič.
Kot nadaljuje, je sodu izbilo dno slavje v Kočevskem rogu. »Tam, kjer so komunisti po 'osvoboditvi' pobili na desettisoče neoboroženih ljudi, predvsem Slovencev, Hrvatov in Srbov, ste si drznili odkriti spomenik nacionalne časti Ivanu Mačku Matiji – enemu največjih krvnikov slovenskega naroda. Človeku, ki je med vojno izvajal revolucijo, ko je njegova vojska umorila veliko več neoboroženih slovenskih ljudi, kot je v boju padlo okupatorjevih vojakov. In prav ta Ivan Maček, kot šef OZNE, takratne UDBE, je organiziral množične poboje v tem istem Kočevskem rogu, kjer ste mu postavili spomenik. Ste, pravim, saj so bila tam državna nacionalna obeležja. Po 25 letih samostojnosti in demokracije, v evropski Sloveniji, ki je članica zavezništva Nato, se je z izkazanimi častmi predstavnikov Slovenske vojske odkrilo spomenik zločincu. Lahko rečem tudi primitivcu, ker sem ga osebno dovolj dobro poznal. Maček je bil človek, ki si je podredil vse, kar mu je padlo na pamet, in zlorabljal vse, kar je lahko, za svoje privilegije na račun družbe. Takemu človeku spomenik leta 2016? Pa smo še pri zdravi pameti?«
Nov datum slovenskega uporništva bi lahko bil ...
Nato predlaga, da se takoj začnejo pobude in postopki za ukinitev 27. aprila kot državnega praznika in simbolnega dneva upora oziroma uporništva slovenskega naroda. Pravi, da verjame, da je bil prvotni namen dober, da pa je ta dan »evidentno uzurpiran s strani politike za potrebe rehabilitacije komunistične revolucije, ki je pohabila slovensko narodovo telo«. To pa predlaga zato, ker ta dan Slovencev ne povezuje, ampak usodno deli.
Ker je uporništvo sestavni del preživetja slovenskega naroda, namesto tega predlaga simbolni dan, ko bi se spomnili in poklonili vsem dogodkom v zgodovini uporništva, ki to zaslužijo. Predlaga, da bi ta dan lahko bil 25. oktober, »dan, ko je morala poražena agresorska JLA, ki je bila spočeta v krvi revolucije, za vedno zapustiti Slovenijo«.
»Drugi vidik neprimernosti 27. aprila, milo rečeno neresnosti praznovanja na ta dan, pa je v nadaljevanju tistega, kar se je zgodilo 22. junija 1941, ko je začela delovati Osvobodilna fronta pod patronatom Komunistične partije Slovenije. Narodnoosvobodilno vojno je okronala s krutim bratomorom in namesto obljub o ljudski demokraciji je nacijo potisnila v brutalni nedemokratični režim, kjer je komunistično plemstvo, ki ga predstavlja včeraj čaščeni Ivan Maček, živelo v svetu privilegijev, o katerih se navadnim ljudem še sanjalo ni,« je še zapisal Krkovič.
