Vasica leži na pomembni strateški točki, tako da je bil kraj poseljen že v antiki. Na sosednjem griču je bilo gradišče, vzhodno pa stoji znameniti Krkavški kamen. Ime vasi je keltskega izvora in pomeni kamen ali skalo, na kateri zares leži vaško središče. Že vsaj 3000 let je star Krkavški kamen ob vasi, na katerem je izklesan poganski bog sonca. Da je istrski človek želel živeti, delati in pripadati tem krajem, nazorno kaže Hiša Vrešje – živi muzej Krkavče. Za ogled se morate najaviti. Na voljo so vam ogled etnološke zbirke, sprejem v šavrinskih nošah in ob glasbi ter priprava tipične istrske hrane, vezane na letni čas, ki vas popeljejo v življenje v 19. stoletju in na začetku 20.
Po pripovedovanju domačinov je tam stal grad, ki naj bi pazil na dolino reke Dragonje. V času turških vpadov so postavili stolp na živi skali in okoli njega je začelo rasti naselje. Zapolnili so ga novi prebivalci, ki so najverjetneje prišli z otoka Krka. Od tod naj bi izhajalo tudi ime Krkavče. Na nekem istrskem zemljevidu so Krkavče vpisane kot Carcauec. V drugi polovici 16. stoletja zasledimo zapis Chercauz, pozneje pa se je ime vasi še večkrat spremenilo. Italijani so jo imenovali Carcase. Po drugi svetovni vojni jo prepoznamo pod imenom Krkavče ali Krkuče, kot jo imenujejo domačini. Prva omemba seže v leto 1450, ko je oblast Beneške republike podarila utrdbo in okoliško zemljo družini Vittori, ki je bila zaslužna pri obleganju in zavzetju mesta Creme v Italiji. Fevd s Krkavčami in Sv. Petrom na sosednjem hribu je posedovala vse do 1855., ko je izumrla.
Prodajali sadje, prali perilo
Krkavče so najbolj znane po krkavškem menhirju, megalitu iz obdobja Keltov. Spomenik v obliki 2,5 metra visokega kamnitega stebra (en meter je pod zemljo) naj bi postavili v 1. ali 2. stoletju pred našim štetjem. Domačini mu pravijo Beli kamen, kamen Troglav ali preprosto Kamen. Struktura je približno človeške velikosti z razširjenimi rokami.
Sedanjo baročno župnijsko cerkev sv. Mihaela so ob trgu s tlakom iz žive skale postavili 1749. Blizu vaškega pokopališča so odkrili grobove, ki verjetno datirajo v 12. stoletje. V cerkvi so trije oltarji, na glavnem so marmornati kipi sv. nadangela Mihaela, sv. Štefana Prvomučenca ter sv. Petra in Pavla. Nad tabernakljem je kipec sv. Melkizadka. Nad oltarjem visi slika, ki prikazuje poklon Svetih treh kraljev, slikarja Bartolomea Gianellija. Zakristijo krasi slika, na kateri je upodobljen Tridentinski koncil, beneškega slikarja Bartolomea Bossija. Poleg cerkve stoji zvonik iz leta 1741, ki je nekoč služil kot obrambni stolp. Pod zvonikom je kamnita rakev, nagrobna plošča, leseni relief Žalostne Matere božje.
O zgodovini Krkavč vemo zelo veliko, ker imamo mnogo arheološko vrednih predmetov iz daljne preteklosti. Ostanki večinoma obsegajo kose dobro žgane opeke, dele odvodnih korit, glinaste elemente in drugo.
Krkavče in okolica so od nekdaj živeli od pridelovanja oljčnega olja. Kmetije so bile raztresene po okolici, drva pa so večinoma kupovali. Nekoč je tu potekala trgovska pot, ki je povezovala istrska obalna mesta z notranjostjo. Tako so tukajšnji prebivalci prali perilo za Buje in tržaške družine. V Bujah so kupovali živino, semena in preostalo ter prodajali zgodnjo zelenjavo in sadje. Nedaleč od Krkavč je slikovita vasica Sv. Peter, v kateri si lahko ogledate Tonino hiši Torkljo, v kateri je tudi torklja, stiskalnica za stiskanje oljk v oljčno olje. Krkavče Krkavški kamen Tonina hiša v Sv. Petru Angel nad vhodom v cerkev Cerkev sv. nadangela Mihaela