Križevo je pastirjem najljubši praznik

Letos je praznik Gospodovega vnebohoda padel na četrtek, 30. maja, vsako leto je štirideset dni po veliki noči oz. vstajenju. Poleg velike noči in binkošti je to eden najpomembnejših krščanskih praznikov, poznan že konec 3. ali v začetku 4. stoletja, ki pa je v današnjem času skorajda malo pozabljen.

Ker je bil to velik praznik in je ponekod po Evropi, denimo v Avstriji, dela prost dan, so se nanj skozi stoletja vezali pomladni običaji.
Medtem ko je v Sloveniji pretežno vezan na slovesnost v cerkvi, je v Beli krajini ohranjen kot eden najlepših praznikov. Imenujejo ga križevo. Ni čisto jasno, zakaj tako poimenovanje, saj so Belokranjci že stoletja na ta dan praznovali začetek paše.

Čeprav so pastirji svoje črede gnali na pašnike že prej, običajno za jurjevo, 24. aprila. Šege belokranjskih pastirjev na križevo so se ohranile do danes in predstavljajo morda našo najlepšo nesnovno dediščino.
 

Vsaj takrat so se najedli

Pred sto leti jih je opisal duhovnik Janko Barle (1869–1941), tajnik zagrebške nadškofije, sicer pa botanik, etnolog in zgodovinar, ki je otroštvo preživel v Podzemlju v Beli krajini, zato je običaje dobro poznal.
Kot pravijo najstarejši Belokranjci, so se pastirji križevega veselili najbolj od vseh praznikov. Bili so mladi, bosopeti dečki in običajno reveži, a križevo so imeli za svoj praznik. Kot pravijo Barle in drugi viri, so se pastirji, pogosteje lačni kot siti, vsaj tisti dan do sitega najedli.

Že nekaj dni pred praznikom so po okoliških gozdovih nabirali les za kres. Pastirske skupine so tekmovale med seboj, kdo bo izdelal večji ogenj. Zato so si nagajali in neredko se je zgodilo, da je ena skupina drugi prižgala kres pred praznikom.

Na predvečer praznika so jim vaške gospodinje darovale jajca, mast, okrak (kračo), slanino, mladi sir (skuto) in kos boljšega belega kruha. Prinesli so krožnike in ves pribor za pojedino na pašniku. Da bi odgnali coprnice in hude duhove, so trobili z rogovi in pokali z biči.

Običaj preganjanja čarovnic se je najdlje ohranil v vasi Tribuče pri Črnomlju, kjer so pastirji za križevo kurili kresove in pokali z biči vse do srede sedemdesetih let. Praznik ima seveda poganske korenine, saj so elementi običajev neposredno povezani s prihodom poletja. Pastirji so denimo zjutraj na dan križevega pozorno poslušali, kje bodo slišali kukavico.

Če jim je prišel na uho njen ku-ku, so poskušali poiskati drevo, s katerega se je oglašala. Izbrani pastir je moral trikrat obhoditi drevo in ostrgati del lubja z njega. Nato so poiskali tri jajca – klopotce, jih skupaj z lubjem zdrobili in posuli na pastirsko pot sosednjih pastirjev. Verjeli so, da bo sosednjim pastirjem zaradi tega vse leto živina bezljala in ovce uhajale v gozd.

Za zajtrk so običajno pripravili cvrtje, nato so se pastirjem na pašniku pridružili starši, sestre in mlajši otroci, ki so tokrat namesto pastirjev tudi prignali živino na pašo. Red je takrat veleval, da so šli vsi skupaj k dopoldanski maši, nato pa so se vrnili in začelo se je praznovanje, ko so pekli šnite, to je rezine kruha, in jih jedli z mastjo in kračo.

Pisatelj in etnolog ter zapisovalec ljudskega izročila Ivan Šašelj v svojih Bisernicah iz belokranjskega narodnega zaklada leta 1906 zapiše, kako je moral vsak pastir na pašnik prinesti kruh, vino in kračo. Slednja je bila verjetno zadnja mesena jed iz shrambe, ki so jo morali izprazniti, sicer bi se zaradi vse višjih temperatur v maju meso pokvarilo. Enako je seveda veljalo za vino.
 

Kralj križev

Revnejši pastirji so omenjeno dobili v dar od bogatih, včasih pa so domači pastirju celo kupili vino in okrak, da bi bil enakopraven drugim. Sredi ognjišča so zapičili brezovo palico s štrclji, kamor so nataknili prazne, izpihane jajčne lupine, vse za to, da so se pokazali, koliko jajc so ta dan spekli. V Vinici, denimo, so tekmovali, kdo bo zjutraj na preddan praznika najprej prignal na pašo. Temu je pripadla čast, da je lahko prižgal kres. Najzgodnejšega pastirja so to leto klicali kralj križev.

Praznik z opisanimi običaji je imel svojevrstno logično podlago. Kot so nam povedali v Krajinskem parku Kolpa, so s pojedino na paši nagradili pastirje za celo pašno sezono naprej. Mimogrede, pasti živino ni bilo vselej preprosto, saj so morali paziti, da ni uhajala na njive in cvetoče travnike, ki so jih kosili. Da ni bilo »zapaskov«. Po 1. novembru so lahko pasli vsevprek, saj so kmetje pridelek pobrali. Kdor je kaj pustil in so mu krave popasle, si je bil sam kriv. V Adlešičih so še v začetku 20. stoletja imeli navado, da so pustili na pašo tudi prašiče.


Danes pastirjev ni več, običaje križevega ohranjajo s prireditvami v Krajinskem parku Kolpa in v okviru folklornih skupin. Člani kolesarskega društva starodobnikov – Torpedo iz Gribelj že več let obujajo ta praznik in poleg pojedine pripravijo tradicionalne pastirske igre.