Križarka Ljubljana leži na dnu Jadrana

Potem ko je zbiralec starih razglednic z morskimi motivi Mitja Lamut pred desetimi leti v svojem prvencu opisal svetovno potniško ladjevje, je te dni pri zagrebški založbi VBZ izšla njegova druga knjiga – Parniki Jadrana na razglednicah. V njej prikazuje 231 zgodb o usodah ladij, ki so plule ob vzhodni jadranski obali med Trstom in Kotorjem od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne, med katerimi so bile tudi Ljubljana, Bled, Triglav, Drava in Sava.

»V knjigi sem predstavil ladje različnih ladjarjev, ki so glede na pestre družbenopolitične razmere pripadale različnim državam: najprej avstro-ogrski monarhiji, po prvi svetovni vojni Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji, z rapalskim sporazumom pa še Italiji. Ne glede na to je večina med njimi kljub menjavam lastnikov in držav ostala v domačih vodah, kjer so tudi končale, bodisi kot staro železo bodisi na dnu morja,« pravi zagnani ljubiteljski raziskovalec pomorske zgodovine, 61-letni ljubljanski odvetnik.

Avtor je gradivo razporedil kronološko, po letih gradnje ladij, predelave oziroma njihovega preimenovanja, in slikovito popisal njihovo pot ter lastnike, mornarje in potnike. Tistim, ki so plule pod zastavami več različnih ladjarjev ali so imele več imen, oziroma tistim, ki so pustile posebno sled v zgodovini jadranskega parniškega prometa, je posvetil nekoliko več prostora. Ena izmed njih je tudi ladja Ljubljana.

Turisti, fašisti, komunisti

Njena usoda je bila naslednja: po prvi svetovni vojni je Kraljevini SHS pripadla tudi 1904. v Angliji zgrajena ladja Salona, last reške madžarsko-hrvaške delniške družbe Ungaro-Croata, ki je bila vključena v ladjevje Jadranske plovidbe s Sušaka in jo je 1931. preimenovala v Ljubljano (nosilnost 985 BRT, dolžina 70,9 m, širina 8,9 m, hitrost 13 vozlov). Ko je naslednje leto zaradi močnega vetra v luki Trstenik udarila v pomol, so se odločili za temeljito prenovo, v sklopu katere so ji v ladjedelnici Kraljevica dodali salon na potniški palubi z značilnimi tremi okni ob strani, poveljniški most pa so prestavili palubo višje.

Od leta 1935 je vozila na hitri progi med Sušakom in Kotorjem, tik pred drugo svetovno vojno pa so jo preuredili v eno najlepših ladij za turistična križarjenja na Jadranu. Leta 1941 so jo zasegli Italijani in je pod imenom Lubiana služila potrebam vojne mornarice. Po kapitulaciji 1943. je bila vključena v sestavo transportne mornarice NOVJ s sedežem v Bariju, od koder je na Vis prevažala vojake, partizanske enote, ranjence, begunce in vojaški material.

Ko je 14. maja 1945 v Bakru prejela povelje, da se mora s potniki, večinoma partizani, vrniti v Split, jo je pri manevru odplutja pretresla strahovita eksplozija, saj je nevede sprožila ležečo akustično mino, in v nekaj minutah je potonila. Od 60 članov posadke se jih je rešilo le 13, utopilo se je najmanj 120 potnikov, število rešenih pa ni znano.