Konec tedna se bodo začele razprodaje, pogled trgovcev je že obrnjen v pomlad. Zima pa se pravzaprav še začela ni, po zagotovilih meteorologov najhladnejši tedni šele prihajajo.
Danes 54-letna Simona Zupan iz Tržiča zimo preživi v delavnici. Rokavičarka, ki vam po meri in na roke sešije čisto prave usnjene smučarske rokavice, ki po videzu spominjajo na zlate čase slovenskega smučanja in na danes spet privlačni slog vintage. No, povejmo, da je Simona sestra našega smučarja Bojana Križaja.
»Tudi jaz sem smučala, a kratek čas, morda kakšno leto tudi v svetovnem pokalu, pa nisem bila tako dobra ...«
Starši so bili zaposleni v Peku
Posvetila se je šoli in – izdelovanju rokavic. Takrat, konec sedemdesetih, je bilo smučanje v silovitem vzponu, kjer smo se malce presenetljivo našli tudi Slovenci. To je bil namreč poleg smučarskih skokov v bivši Jugi eden redkih športov, pri katerem smo bili zares prvi in brez konkurence.
Simonini starši so bili zaposleni v Peku. »Mati je bila prešivalka, oče prirezovalec. Zares sta obvladala usnje,« pravi.
»Začeli smo doma, v bloku za domačo mizo. Oče je imel toliko občutka, da si je zamislil promocijski znak K kot Križaj, ki ga na rokavice prišijem še danes.«
Simona priznava, da jim je posel šel kar dobro od rok, ime je prispevalo k prodaji in Simona se je po študiju ekonomije odločila, da bo ostala rokavičarka. Toda bila je toliko preudarna, da kljub dobri prodaji ni nikoli sanjala o tovarni, ampak je obseg proizvodnje ohranila v sklopu družinske obrti.
Smučarske, tekaške in pohodne rokavice izdeluje v domači garaži, preoblikovani v delavnico, ki je pravzaprav čisto prava domača manufaktura. Trije različni šivalni stroji – in to je to.
»Vse opravijo moje roke,« se hudomušno nasmeje Simona. A ko je povedala, koliko ur presedi v delavnici, da izdela ene same smučarske rokavice, me je minil smeh.
»Za par rokavic potrebujem vsaj en dan, za najzahtevnejše pa še več.«
Pomolila mi je škatlo v velikosti čevljev, kjer je bilo vse polno narezanih kosov usnja in raznolikega blaga.
Iz kozjega usnja
»Vse to je material za par rokavic.«
Smučarske rokavice so sešite iz kozjega usnja, toplotne izolacije, sympatexa, bombaža, umetnega krzna, najboljšim všije tudi grelce in doda kevlar.
Cena usnjenih rokavic se giblje od 50 do 120 evrov, pri čemer polovica odpade na material. Pa še osem ur dela... Na leto izdela do 500 rokavic. Usnjenih je slaba polovica, preostale so iz velurja in drugih materialov, najpreprostejše otroške sešije že za 15 evrov. To je njen posel.
Vsakomur je najbrž jasno, da rokavicam s Kitajskega ne more konkurirati. Včasih je šivala za Elan, tudi za Nemčijo: »Pa tudi oni danes dajo šivati na Kitajsko.«
Večino proda v Sloveniji, kjer srednje generacije še poznajo ime, mlajšim to ne pove kaj dosti.
Vse več ljudi pa naroči rokavice prav zaradi domače izdelave. Pokličejo in pošljejo na list v velikosti A4 izrisano dlan z merami.
Simona je porinila koščke usnja in blaga pod šivalni stroj ter prst spretno premikala v polkrogu, medtem ko je šivalni stroj brnel. Spet je šivala, pa lepila, šivala in lepila...
»Zanimivo, včasih sem sešila 80 odstotkov barvnih rokavic, največ belih in modrih, črnih le 20. Danes je obratno, ljudje ne želijo več pisanih rokavic.«
Spomladi bo Simona začela šivati rokavice iz velurja, tako imenovane rokavice windstoper za v hribe. »Težko je, a tako bom preživela poletje, potem spet pride zima,« se nadeja Simona, ki ji čas ni naklonjen, a vztraja.
