NA KOŽO

Kristina s Krasa in Polde 
z Goričkega

Objavljeno 22. julij 2014 00.35 | Posodobljeno 22. julij 2014 00.36 | Piše: Jaroslav Jankovič
Ključne besede: komentar

Verjetno bomo preživeli, četudi skozi luknjo v Trst na delo.

Jaroslav Jankovič. Foto: S.N.

Danes 38-letna Kristina s Krasa je pred sedmimi leti izgubila službo. Kot preostalih 120.000 nesrečnikov v Sloveniji si se na zavodu za zaposlovanje postavila v vrsto in... sem jo ogovoril. »Ne, ne! Tudi na zavod nisem šla. Drugi dan sem se zapeljala v Italijo in si poiskala delo. Čistim za 10 evrov na uro! Pri nas bi dobila štiri evre, če bi delo sploh dobila.« Kristina ni verjela v naše institucije in se je sama odpravila čez mejo. Na dobro plačano dnino!

Tako pred sto leti, ko so Slovenke hodile pospravljat in čistit v Trst, na tržnico prodajat jajca in zelenjavo. Tako kot po drugi svetovni vojni in po malem vseskozi do danes. Meja je bila zdaj malo tu, zdaj malo tam, malo bolj odprta, pa spet malo zaprta: »A vselej se je nekako dalo,« mi je nekoč smeje rekel pesnik Tone Pavček. V ruskem stilu, bi rekel Dr. Linenger M. Jerry, astronavt slovenskega rodu, ki je v svoji knjigi popisal, kako ga je vratar na vhodu Zvezdnega mesta nedaleč od Moskve zavrnil, nato pa mu sam predlagal, naj vstopi skozi luknjo v mreži nekaj deset metrov stran.

Kristina in njene Kraševke niso osamljene perice. Mesar, šlosar, tesar Polde iz Maribora, zahodnega dela Goričkega, Prekmurja, Prlekije pa v Avstriji. Zato je stiska vendarle malo manjša, kot bi po podatkih pravzaprav morala biti. Toda urejene fasade na Goričkem, skromni, a korektni osebni avtomobili na kraških dvoriščih in živahna scena v mariborskih trgovskih centrih so en tak hud pesek v oči. Žaganje lastne veje, saj nima nobene zveze z razvojem v lastni deželi. Kraševci že davno ne kosijo več svojih travnikov, tako kot živina so tudi podjetja propadla. Maribor ni več tipično mesto profiliranih delavcev, mojstrov, število prebivalcev se menda celo manjša. Verjetno bomo preživeli, četudi skozi luknjo v Trst na delo, vselej se bo nekako dalo, ne. Pivovarja Vasjo Golarja smo nagnali v Avstrijo, toliko o slovenski strategiji razvoja podjetništva. Oni dan sem tvegal in pesnika, prevajalca Milana Jesiha vprašal, koliko se nam splača učiti slovenščine. Pričakoval sem, da me bo mahnil, pa me ni. 

Deli s prijatelji