LJUBLJANA – Nocoj bodo po slovenskih vzpetinah spet zagoreli kresovi. Kjer nižjih ali višjih kucljev nimajo, bodo prižgali grmade na travnikih, ob jezerih ali rekah. Naša mesta in vasi imajo že dolga desetletja stalne prostore, kjer na predvečer delavskega praznika (pa tudi na kresno noč) prižgejo grmade. Če bi gorelo delavsko nezadovoljstvo, bi letos plameni švigali visoko v večerno in nočno nebo. Ker pa jeza na delodajalce, tajkune in politike ne gori, se bodo ljudje (če se niso že) povsod potrudili, da bodo nakopičili čim več lesa, da bo ogenj čim višji in svetlejši, ter da bo druženje prijetnejše. Saj je, ne nazadnje, prav to namen in cilj prižiganja prvomajskih kresov, ob katerih je vredno vsaj za nekaj trenutkov pozabiti na vsakdanje tegobe.
Nekdanja razširjena navada, da so – predvsem na deželi – vaški fantje med sabo tekmovali, kdo bo imel najvišjo grmado in največji kres, še ni povsem pozabljena. Niti ta, da fantje iz ene vasi oprezajo za grmadami sosednjih zaselkov in tisto, ki je višja od domače, predčasno zakurijo. Kadar kres zagori dan ali dva prezgodaj, pravijo, da je zacvetel. Ob takem cvetenju imajo seveda največ dela gasilci, saj ogenj ne sme nenadzorovano goreti, hudomušneži, ki ga prižgejo, pa seveda ne čakajo, da bi kdo prišel in jih zalotil. Da bi grmade nedotaknjene čakale na prvomajski predvečer, jih marsikje raje stražijo.
Rekordna boštanjska grmada
Zagotovo pa svoje najgrmade pred petimi leti ni bilo treba stražiti mladim iz Boštanja na levem bregu Save. Njihova šesta prvomajska grmada je segala v nebo tako visoko, da je zaslužila prostor v Guinnessovi knjigi rekordov. Visoka je bila kar 43,44 metra. Fantje so material zanjo vozili in nosili skupaj ves mesec. V šesterokotni grmadi je bilo kar 50 ton materiala oziroma 1000 kubičnih metrov lesa, ki naj bi gorel skoraj do ranega jutra. Zagreti Dolenjci so s tem kresom za sabo pustili japonske študente, ki so svojo rekordno grmado naložili 37,5 metra visoko. Sicer pa so imeli Boštanjci z gradnjo visokega kresa že kar nekaj izkušenj, saj je bil dve leti pred rekordnim njihov visok 25,86 metra.
S stražo in brez gum
A naj bo praznovanje še tako veselo in rekordno, nihče ne bi smel pozabiti na varnost. Čeprav je v zadnjih tednih dež le namočil kot poper suho zemljo in tako odplaknil prvostopenjsko požarno nevarnost, ogenj vedno ostaja nepredvidljiv in zelo hitro uide nadzoru. Vsaka javna prireditev s kresovanjem mora imeti organizirano požarno stražo z gasilci. Kurišče mora biti najmanj 50 metrov od gozda pa tudi od dreves, prometnic in najmanj 100 metrov od objektov, v katerih so nevarne snovi. Okoli kurišča je treba odstraniti vse gorljive snovi in ga ograditi z negorljivim materialom, na primer s kamenjem. Ob kresu morajo biti ves čas ljudje, ki ogenj nadzorujejo, pod nadzorom odraslih pa morajo biti tudi otroci. Zelo nevarna je tudi uporaba vnetljivih tekočin; naftni derivati so prepovedani, saj so zelo nevarni. Prepovedano je tudi kurjenje avtomobilskih gum ali drugih odpadnih materialov, ki pri gorenju razvijejo močan dim ali strupene pline. Za širitev ognja v okolico je seveda zelo nevarno tudi vetrovno vreme. Ko kres pogori, se morajo organizatorji po prireditvi prepričati, da je ogenj res povsem ugasnjen in ni nikjer ostalo žarišče tlenja. Če pa kakšna iskra vseeno preskoči, je treba zavrteti številko 112, na katero lahko organizatorji iz previdnosti prijavijo tudi to, kje in kdaj bodo kurili. In če bo v celoti poskrbljeno za varnost, bo druženje ob ognju brezskrbno in veselo. Še posebno če bodo tudi maligani pod nadzorom vsaj pol tako skrbno.
