ŠMARJE PRI JELŠAH – Na Bobovem, kot pravijo domačini, morda dva streljaja od Šmarja pri Jelšah, stoji 140 let stara zidanica, nekoč so rekli Pri Krunču. Danes 55-letni lastnik, kmetijski tehnik Jani Vreže, je zidanico obnovil po normativih spomeniškega varstva. Obokana klet je tako ostala prav takšna, kot je bila pred stoletjem, okna so še vedno majhna in lesena, nad vhodom v klet se na široko razrašča brajda, ki poleti daje najboljšo senco.
Vinograd pod zidanico je ohranil in obnovil: »To je bil včasih glavni in edini vinograd, kjer so pridelovali vino za domačo rabo.«
Starih sort, štajerska belina, gutedelj, kraljevina in podobnih, ni več, Jani je obnovil vinograd in skupaj z ženo Matejo sta se lotila kmetovanja v zanimivi kombinaciji.
»Podedovali smo za današnje standarde malo kmetijo, vsega skupaj sedem hektarjev, od tega imamo dva hektarja vinograda, hkrati pa redimo nekaj krav.«
Šmarje pri Jelšah združuje 203 člane. Kot pove njegov predsednik Jani Vreže, je od tega le 15 večjih vinogradnikov, ki vino tudi prodajajo, preostali so manjši in ga pridelujejo zase. |
Vinograd in krave
Povprečno velika slovenska kmetija meri manj kot šest hektarjev, na območju EU pa več kot 17 hektarjev, zato slovenski kmetje v osnovi ne morejo konkurirati nemškim ali francoskim. V vseh teh letih samostojnosti nismo naredili praktično nič za ohranitev kmetijstva; na dan še vedno ugasne ena kmetija (!). Nismo doživeli resnega prestrukturiranja v večje enote in nismo zaščitili svojih proizvodov, kot bi jih lahko. Da zaščitimo kranjsko klobaso, zgornjesavinjski želodec, kraški pršut, meso iz tünke itd., še nič ne pomeni, če se hkrati ne bomo zavezali, da morajo biti pujsi doma, v Sloveniji, tudi vzrejeni.
Nekateri poznavalci razmer prisegajo, da je pravzaprav edina rešitev za večino slovenskih kmetij ne v specializaciji, ampak v kombinaciji različnih panog.
Pri Vrežetovih na dveh hektarjih vinograda pridelajo 10.000 litrov vina na leto. »Pod našo zidanico raste renski rizling, laški rizling, sauvignon, ustekleničimo tudi zvrstno vino,« pove Vreže, medtem ko z velikim ključem odpira težka, lesena vrata.
Zanimivo, pred vrati so še ena, mrežasta vrata. »Taka rešetasta predvrata so imele včasih praktično vse zidanice. Notranja so odprli, z mrežo pa zaklenili in tako hladili klet. Hkrati so zavarovali vino pred barabini.«
Zraven zredijo še nekaj telet na leto, del prihodka pa Jani prinese v družino kot molzni kontrolor po kmetijah, zaposlen za štiri ure.
Dojilje in molznice
Pri Vrežetovih bomo za liter sortnega ustekleničenega vina odšteli od 2 do 2,40 evra, za zvrstno mešano belo, polsuho vino 1,7 evra, če ga kupimo v rinfuzi, pa 1,5 evra. Slednje smo poskusili, pravilno ohlajeno, kot je to običajno v starih kleteh, zgrajenih v zemljo, ki tudi poleti ohranja zgledno nizko temperaturo.
Vreže priznava, da ima kmetija premalo hektarjev za resno pridelavo mleka, zato so se odločili seno z obstoječih travnikov pokrmiti dojiljam, se pravi kravam, ki jih ne molzemo, ampak redimo za teleta. Jani pove, da nekaj telic prodajo, nekaj obdržijo za meso. Velikega posla z dojiljami ni. Strokovnjak za živinorejo v Sloveniji dr. Jože Verbič s Kmetijskega inštituta Slovenije nam je povedal, da je energetsko razmerje med molznico in dojiljo porazno za dojiljo: »Dojilja ne daje delovnega mesta, molznica pa ga. Res je, da je z molznico tudi več dela in stroškov, a poleg mleka daje tudi teleta, posredno pa delo še gradbenikom, vodovodarjem, trgovcem ipd, medtem ko pri dojilji te dodane vrednosti praktično ni.« A v primeru Vrežetove vinogradniško-živinorejske kmetije so dojilje smiselne: »Kmet za vinograd potrebuje hlevski gnoj, kmetija je premajhna za molznice, mu pa ostaja čas za vinograd, in krog je tako sklenjen,« pojasnjuje dr. Verbič. Če torej poenostavimo, dojilja nam na leto da teleta, ki ga prodamo za 300–500 evrov, junca za nekaj več, a ga je treba rediti vsaj leto in pol. Molznica da teleta in 5000 litrov mleka. A kot rečeno, v primeru izbrane kombinacije so krave dojilje prava izbira. Vino za kruh in krave za sol, bi rekli.
Lopar in burklje
Na steni gornje izbe je Jani razstavil fotografije svojih prednikov. Med njimi je nekaj prav zanimivih črno-belih posnetkov, denimo kopanje v vinogradu, česar danes praktično ne vidimo več. Včasih pa je vinoreja, kako lep, star izraz za pridelovanje vina, to zahtevala.
Obnovil in ohranil je tudi krušno peč, ima manjšo jedilnico, ki jo občasno odda prijateljem in znancem. Pred kuriščem lesen lopar in burklje pa nekaj nasekanih bukovih drv. Zlasti pa pogled skozi okno, prek vinograda in čez neskončne šmarske griče...
