V BRAN

Kraševci branijo teran, a očitno je že prepozno

Objavljeno 28. februar 2017 11.53 | Posodobljeno 28. februar 2017 11.53 | Piše: Jaroslav Jankovič

V obrambo terana vinarji danes v Bruslju pri kmetijskem komisarju Philu Hoganu.

Delegacije pridelovalcev terana včeraj na pogovoru s predstavniki mednarodnega združenja evropskih kmetov in zadrug Copa & Cogeca. Foto S.N.

LJUBLJANA, BRUSELJ – Potem ko je v petek iz Bruslja pricurljala novica, da je Evropska komisija kljub glasnemu nasprotovanju slovenske oblasti in pridelovalcev terana na Krasu pripravila delegirani akt za dodelitev izjeme Hrvaški pri uporabi imena teran pri označevanju vina Hrvatska Istra, so se Kraševci v nedeljo zvečer odpravili v Bruselj obranit svoje vino. »Prosim, razumite nas,« nam je po telefonu pred odhodom hitel pripovedovati direktor kmetijske zadruge Vinakras Sežana, 55-letni Marjan Colja. »Teran je vse, kar imamo, pravzaprav vse, kar nam je Kraševcem ostalo. Živine v hlevih ni več, pokrajina se zarašča, teran je naše preživetje, dediščina, predstavlja kar našo celotno kulturo. To moramo obraniti za vsako ceno.«

V osnutku so zelo podrobni pogoji za označevanje. V komisiji poudarjajo, da je cilj pravzaprav zaščititi slovensko vino teran. Prav zato naj bi bili pogoji za označevanje neobičajno strogi in izjemno podrobni.

Zaman po predpisih

Ime sorte grozdja teran se bo tako lahko uporabljalo izključno za vino z zaščiteno označbo porekla hrvaška Istra pod pogoji, da bosta naziva Hrvatska Istra in teran na istem vidnem polju ter da bo napis teran manjši od napisa Hrvatska Istra, piše v enem zadnjih osnutkov akta.

Toda Kraševci poudarjajo, da je Slovenija za zaščito terana, ki raste na manj kot 600 hektarjih vinogradov in tako na trgu ni nobena nevarnost za pridelovalce sosednjih dežel, naredila vse po predpisih. Pa si očitno ne zasluži priznanja te izjemnosti.

Evropski komisar za kmetijstvo Phil Hogan je v pisnem intervjuju za STA zatrdil, da je zakon jasen: »Teran je zaščitena označba porekla, registrirana v EU.... To pomeni, da ne sme biti na trgu EU nobenega drugega vina z imenom teran.« Toda v nadaljevanju dodaja: »Nesporazum je morda glede uporabe imena teran le za sorto grozdja. Hrvaška ni nikoli prosila za dovoljenje, da imenuje svoje vino teran, in komisija tega tudi nikoli ne bi odobrila. Zgodilo se je to, da je komisija na prošnjo Hrvaške predlagala, da se pridelovalcem vina Hrvatska Istra dovoli omemba terana kot sorte grozdja za pridelavo tega vina z zaščiteno označbo porekla.... Tudi slovenski pridelovalci koristijo takšne izjeme, z uporabo imen vrst grozdja weisser burgunder ali blaufraenkisch, ki sta podobni imenoma vin z zaščiteno označbo porekla francoski burgundec in nemška frankinja.«

S prstom 
pokazala na Židana

Toda po mnenju Colje, Kraševcev in poznavalcev stvar vendarle ni tako čista. Zakaj se vprašanje terana rešuje s t. i. delegiranim aktom, ki ga je praktično nemogoče zavrniti? V času pristopnih pogajanj bi bilo potrebno soglasje. Colja se tudi sprašuje, zakaj slovenska stran ni dobila možnosti vpogleda v dokumente glede hrvaške zahteve. »V njih ni bilo nič takšnega, da bi bilo treba skrivati.« Precej odločneje pa je na včerajšnji novinarski konferenci spregovorila evropska poslanka Patricija Šulin (EPP/SDS), ki je poudarila, da je slovenska bitka za teran v tej fazi izgubljena, da ni pričakovati zavrnitve delegiranega akta. Kritizirala je kmetijskega ministra Dejana Židana, ki je po njenih besedah: »... že leta 2013 arogantno zavrnil pogovore s Hrvaško«. Prepričana je, da on nosi odgovornost v zadevi in da je vsako iskanje drugega krivca le prelaganje odgovornosti. Tudi napovedana tožba proti komisiji se ji zdi malo verjetna, saj se postopek lahko vleče več let, poleg tega se je vprašala, ali bo stroške morda kril Židan.

Kmetje in vinogradniki s Krasa utemeljeno vztrajajo, da gre pri dodelitvi imena Hrvatom za nedopusten poseg v zaščiteni izdelek.

Hrvati imajo v Istri po besedah Colje, ki mu je sicer žal, da Slovenci niti pri teranu nismo enotni, posajenega res le 300 hektarjev refoška, istrijana ali terana: »... imenujejo ga, kot jim pride prav.« Toda z uradnim priznanjem in z nekaj vztrajnosti bi ga lahko posadili na vsaj 2400 hektarjih, toliko imajo prostora, kar pa ni več šala. 

Deli s prijatelji