Ustavno sodišče je v minulem tednu za neustavnega razglasilo zakon, ki je konec leta 2009 z ekstremno 90-odstotno stopnjo obdavčil visoke menedžerske plače in nagrade v času krize. Zakon so razveljavili, ker je veljal za nazaj in tako močno obdavčil tudi razvpito nagrado šefa NLB Marjana Kramarja, ki mu je NLB v začetku leta 2009, ko je bila že v velikih težavah prav po zaslugi slabega dela Kramarjeve uprave, izplačala kar milijon evrov nagrade. Ustavni sodniki te odločitve niso sprejeli soglasno. Eden med njimi je celo v ločenem mnenju zapisal, da je »v življenju nepredstavljiva in pravno krivična ureditev, ki nekoga nagrajuje z denarjem, ki ga je kot pomoč v težkih časih dobil od ljudi – davkoplačevalcev«.
Zanimivo pa je, da se vodilnim v parlamentu ob večmilijardni bančni luknji sploh ni zdelo potrebno, da bi s pomočjo uglednih pravnih strokovnjakov ta zakon odločno zagovarjali v razpravi pred ustavnim sodiščem. To je še toliko bolj presenetljivo, ker bi lahko ta ustavna odločitev o (ne)dopustnem poseganju zakona za nazaj vplivala tudi na nekatere druge primere. Janševa vlada je tako na primer v 33. členu zakona o stabilnosti bank ustrezno predvidela, da kazniva dejanja in odškodninska odgovornost članov organov vodenja bank in organov nadzora bank zastarajo v zastaralnem roku, ki je štirikratnik splošnih zastaralnih rokov, kot jih določa zakonodaja. S tem je omogočila ukrepe proti organom upravljanja in nadzora bank, saj bi brez tega podaljšanja večina problematičnih zadev, ki terjajo odgovornost, že zastarala. Če bi ustavno sodišče tudi v primeru tega zakona, sprejetega konec leta 2012, odločilo, da podaljšanje zastaralnih rokov za nazaj zaradi retroaktivnosti ustavno ni dopustno, ne glede na izkazan javni interes, potem bi s tem tudi otežilo ali celo onemogočilo odškodninski in kazenski pregon odgovornih za bančno luknjo.
Kramar je, preden je postal šef NLB, kot vodja kabineta takratnega predsednika vlade Drnovška zasedal eno izmed najvplivnejših političnih funkcij v državi. Brez politične pomoči stricev oziroma kramarjev iz ozadja nikoli ne bi mogel postati predsednik uprave največje slovenske banke. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, kakšna bo sploh pripravljenost trenutne vladajoče politike, da razišče najbolj sporne posle iz časa nekdanje Kramarjeve uprave, ki so povzročili milijardno luknjo v NLB. Ob zelo pasivni drži državnega zbora pred ustavnim sodiščem v primeru t. i. Kramarjevega zakona je to vprašanje povsem ustrezno.
