Kraji skrivnih obredov

Boris Čok, domačin iz Lokve na Krasu, ljubiteljski zbiralec ljudskega izročila, je začel že v prvi gimnaziji proučevati stara pričevanja. Ko je napisal spis o prednikih in izviru Vroček, ga je profesorica slovenščine spodbudila, rekoč: »Piši, piši, da se ne bo izgubilo!« Dala mu je beležko, oče svinčnik in začel je obiskovati starejše vaščane in vaščanke. Zanimali so ga predkrščanski obredi in naravni obredni prostori. O tem so ljudje neradi spregovorili. Bali so se, da bi jih zasmehovali, svoje pa je, kot navaja v knjigi V siju mesečine, storila Cerkev. »Po skoraj 1300 letih zatiranja, poniževanja in posmehovanja Rimskokatoliške cerkve in njenih privržencev je prišel čas, da kot potomec prikritih negovalcev in zbiralcev izročila rodne vere ter ostalih pripovedi na vse zapiske gledam z veliko spoštovanja ter jih lahko brez sramu objavim!«

Boris vse do danes zapisuje skrivne in skrivnostne pripovedi. Zapisal je številne pripovedi ustnega izročila Lokve, Prelož ter bližnje in širše okolice. Po pričevanjih je raziskal številne obredne naravne prostore in zabeležil obrede, ki so se tam izvajali.

Tri kamnite glave so trije bogovi

Spodmol Triglavca je starodavno svetišče. Do leta 1830 se je ohranil obred staroverskega kulta plodnosti. V njem so staroverci prosili božanstvo Devo za rodnost in zaščito žit pred negativnim božanstvom Moro. Prababica Marija je svetišče in obred opisala takole: »Tri kamnite glave v votlini so trije bugi (bogovi) v enem bugi (bogu), tak je bil Triglav. Zato ime spodmola Triglavca. Nasproti sta dva kamna, kjer so molili po starem in delali priprošnje za jarovitost (plodnost).«

Podobnega imena je obredni naravni prostor spodmol Terglouca (Trhlovca). Leži v udorni dolini blizu ceste Lokev–Divača. Ime naj bi dobil po treh kamnih, ki se dvigujejo nad robom spodmola. V enem izmed rovov je bilo izklesano korito za vodo. Zgodaj spomladi so tu opravljali obred ugotavljanja, kakšno bo poletje. Napoved je bila odvisna od tega, kako bodo v vodi iz Terglouce pognale leskove šibe. Če so vse tri iz poganjkov pognale liste, je pomenilo, da bo poleti dovolj dežja in dobra letina. Če sta pognali dve, je bila predvidena manjša suša in manj pridelka, če je samo ena, se je obetala večja suša in zelo malo pridelka. Če ni pognala nobena, je to pomenilo gorje z veliko sušo in lakoto.

Ko Boris obiskovalce vodi po poteh starovercev, jim pokaže tudi kos gmajne pod skalnim previsom, ki mu pravijo Gluhi dol. Od starih ljudi je slišal, da so pot, ki jo varuje kamniti kuščar, uporabljali za dostop pod previs, kjer so bili pokončno postavljeni trije kamni. Sem so hodili molit in prepevat po starem. Vsak kamen je bil en bog. Kuščar je še tam, od treh kamnov pa je ostal le eden. Po ustnem izročilu naj bi tu bilo svetišče boga Triglava, ki pa ga je uničila inkvizicija.

Zlodjev skedenj

Stari Merčanci so hodili spomladi pod Zidovnik k velikemu spodmolu k molitvi. Tam je bila posebna luknja, ki je dajala posebno moč. Potem je to prišlo na ušesa duhovščini in grofu. Sklicali so zbor vasi pri cerkvi in zabičali, da je tam, kamor hodijo delat črne maše, zlodjev skedenj. Vsakega moškega, ki ne bo nehal hoditi tja, bodo zgrabili in ga dali na galejo, kjer bo veslal do smrti, ženske pa poslali za služkinje na Tirolsko. Zlodjev skedenj je ozka, pokončna votlina v spodmolu Perkova pečina. Nedavna odkritja imajo morda povezavo s pričevanjem. Na drugi strani je jama Bestažovca, v njenem rovu so naleteli na lončevino in ostanke človeških kosti. Prava senzacija pa je sledila, ko so odkrili poslikave, stare okrog 7000 let ali celo več.

Dolina Debeli školj pri Bazovici nad Trstom že dolga leta buri domišljijo domačinov in raziskovalcev. S posebno obliko gradnje so naši predniki dosegli, da se v vrtači ustvarja nepolje (radiestezisti tako imenujejo prostor brez energije), hkrati pa je v neposredni bližini močna geomantična točka. Bolan človek je najprej šel v nepolje, kjer je »kamnita naprava« v obliki podzemnega ovalnega prostora potegnila iz njega dobre in slabe energije, pozneje pa je šel na polnjenje v sredino amfiteatra, kjer je spet vzel svojo energijo, ki se je v dolini prečistila.

V vznožje najvišjega hriba Krasa, 741 m visoko Veliko Gradišče, so staroselci pred več kot dva tisoč leti izkopali vodni rov. Voda je veljala za čudežno in zdravilno. Vse do prve svetovne vojne so tja hodili ob kresu namakat praprot in to zataknili na vhodna vrata hiš po vasi. Verjeli so, da jih varuje pred udarom strele in požarom. Pred zimo pa so namočeno praprot polagali na ognjišča, da je varovala družino pred boleznimi, lakoto in nesrečo. Delali so tudi dobre uroke. Za zdravljenje ljudi, domačih živali, za poljske pridelke.

Po izidu Borisove knjige V siju mesečine so se mu od vsepovsod začeli javljati številni ljudje s pričevanji o starovercih. Strah in sram sta bila dokončno pregnana. Obogaten z novimi pričevanji že piše novo knjigo, ki ji je dal naslov V temini senc.