Priznam, da me je včerajšnji telefonski klic presenetil. Bralec iz Prekmurja je bil neposreden in provokativen: »Si upate zapisati, da smo vsi Slovenci tatovi? Da je kradel ali še krade prav vsak med nami?« In tudi zase priznal, da je nekoč zmaknil dva kilograma pralnega praška. Resda enkrat samkrat, pred desetletji, v času krize. Ker pač ni šlo drugače. Pa še to ne zase. A zatrdil: »Vsaka tatvina je greh! Bodisi da ukradeš prašek, sosedovo kokoš, krompir na njivi, jabolka z drevesa bodisi milijone. Kar koli pač.« Ups, tudi sam sem v otroštvu sestri kradel dudo. Pa bržkone še kdaj kaj.
Je stegovanje po tujem, po nečem, kar ni naše, res v slehernem od nas? Dokazano! Včasih se po čem stegnemo nezavedno, večkrat si kaj prisvojimo povsem zavedno. Celo načrtno in načrtovano. V spovednice bi morali vsi, le pokore bi bile različne. Tisti konkretnejši stopijo tudi pred sodnike, pokore teh so nekaj manj prijazne in dlje trajajoče od zmoljenih zdravamarij in očenašev. Pa saj o teh in takih prebiramo vsak dan!
Poznamo pa tudi drugačne vrste tatov. Denimo tatove prihodnosti. Bolj ali manj neimenovane. Take, katerih grehi ne bodo nikoli kaznovani. Ne z arestom ne s cerkveno pokoro. Slovenski mladeži smo denimo ukradli sanje, vero, upanje. Vse! Pa nikar s prstom kazati na državo! Država smo pač – hočemo ali nočemo – vsi v njej. In državo vodi oblast, kot si jo zaslužimo. Kakršno smo izvolili. Da ne govorimo o tatovih ugleda. Vključno z znamenito protikorupcijsko komisijo. Za katero največ prijav spišejo kar njeni člani sami. Da se razumemo: drug zoper drugega. Predsednik zoper podpredsednike in obratno. Pravkar tudi prebiram seznam najbogatejših Slovencev. Prvih dvanajst, vključno s prvim podalpskim milijarderjem, ima s Slovenijo skupna le izvor in državljanstvo. Denar je varno spravljen nekje drugje. Če mene vprašate, je Sloveniji ukraden. Zakaj, je že drugo vprašanje. Tudi ker ne maramo bogatih. Ker imajo več od nas.
Dragi bralec iz Prekmurja! Ne le, da sem si drznil zapisati, kako smo kradljivci vsi pod Alpami, to ti celo potrjujem! A priznaj, vsak na svoj način.
