LJUBLJANA – Honorarji ob redni službi so nakopali težave tudi generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju. Pridobitno dejavnost, ki jo funkcionar Fišer opravlja ob službi, bo komisija vzela pod drobnogled, so sporočili danes. Pred dnevi smo v Slovenskih novicah poročali, da so za udeležbo na seminarju, ki so ga organizirala zasebna podjetja, vsi državni funkcionarji in zaposleni v javnem sektorju vzeli dopust, le Fišer dopusta ni vzel, vzel pa je honorar. Fišer je svojo pravico do honorarja, čeprav v službenem času, takrat pojasnil: »Generalni državni tožilec RS glede na naravo svoje funkcije in glede na obveznosti, ki jih ima na delovnem mestu in zunaj njega, ne evidentira prisotnosti in odsotnosti v službi. Občasno sodelovanje na znanstvenih, strokovnih in izobraževalnih dogodkih, katerih vsebina zadeva problematiko kazenskega pregona ter njegov širši znanstveni interes, generalni državni tožilec RS šteje za svojo poklicno pravico in osebno dolžnost, ki sta vsebinsko povezana z zaupano funkcijo. Honorar, ki je plačilo za avtorsko delo na
Klemenčič še molči Za mnenje o Fišerjevem ravnanju smo povprašali tudi pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, a odgovorov še nismo prejeli. Ministra sprašujemo: – Ali je po mnenju ministra za pravosodje sprejemljivo, da generalni državni tožilec ne evidentira prisotnosti v službi? |
pripravi prispevka, bo generalni državni tožilec RS, prejel na enakih podlagah, kot velja za druge predavatelje, brez potnih stroškov.«
Kaj bi v Fišerjevem ravnanju lahko bilo narobe
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je pojasnila, da funkcionarjem delovnega časa ni treba evidentirati. Bi pa lahko bilo v Fišerjevem ravnanju narobe kaj drugega. V komisiji, ki jo vodi Boris Štefanec, pojasnjujejo: »Nezdružljivost opravljanja funkcije s poklicno ali drugo pridobitno dejavnostjo ter izjeme od te nezdružljivosti so urejene v 26. členu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Prvi odstavek 26. člena tako določa, da poklicni funkcionar ob javni funkciji ne sme opravljati poklicne ali druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi. Pri tem je treba poudariti, da je v zvezi s pojmom pridobitnosti bistvena narava dejavnosti, ne pa prejemanje plačila. Poklicni funkcionar torej ne sme opravljati dejavnosti, ki je po naravi pridobitna (se pravi po svojih značilnostih in splošnem razumevanju ter načinu izvajanja namenjena pridobivanju dohodka ali druge premoženjske koristi), čeprav za to ne zahteva oziroma prejema plačila. Brez omejitev pa lahko funkcionar opravlja dejavnost, ki je po naravi nepridobitna in je ni mogoče izvajati na pridobiten način (predvsem humanitarno, prostovoljno ali drugo družbenokoristno delo). Prepoved opravljanja pridobitne dejavnosti poleg javne funkcije pa ni absolutna. Zakon namreč dopušča nekatere izjeme in določa pogoje, pod katerimi sme poklicni funkcionar poleg javne funkcije opravljati tudi pridobitno dejavnost na zasebni ravni. Te izjeme so bodisi v (vsaj delnem) javnem interesu (npr. opravljanje znanstvene, raziskovalne ali kulturne dejavnosti) ali pa izrazito osebne, zato bi bilo nepravično, če se poklicni funkcionar z njimi ne bi smel ukvarjati (predvsem vodenje kmetije in upravljanje lastnega premoženja, pa tudi športna dejavnost). Vse dejavnosti, ki so v drugem odstavku 26. člena ZIntPK sicer razvrščene v dve skupini izjem (absolutne in relativne), se štejejo kot pridobitne dejavnosti že na podlagi zakona.«
Obstajajo tudi izjeme
Ob tem v protikorupcijski komisiji pojasnjujejo: »Absolutno izjemo predstavljajo dejavnosti, ki jih lahko poklicni funkcionar opravlja poleg svoje javne funkcije brez omejitev in izpolnjevanja dodatnih pogojev. Takšne dejavnosti so štiri: športna in publicistična dejavnost, vodenje kmetije in upravljanje lastnega premoženja. Relativno izjemo pa predstavljajo dejavnosti, o opravljanju katerih mora poklicni funkcionar obvestiti komisijo, ki mu lahko v določenih primerih opravljanje te dejavnosti prepove ali omeji. Takšnih dejavnosti je pet: pedagoška, znanstvena, raziskovalna, umetniška in kulturna. Sklepno dodajamo, da so določbe ZIntPK, ki urejajo nezdružljivost funkcije in prepoved članstva in dejavnosti, subsidiarne narave. Konkretneje to pomeni, da se določbe ZIntPK ne uporabljajo, če drug zakon za določeno kategorijo funkcionarjev nezdružljivost funkcije in prepoved članstva in dejavnosti ureja drugače kot ZIntPK. Nezdružljivost funkcije državnih tožilcev ureja 47. člen Zakona o državnem tožilstvu, kar pomeni, da se določbe ZIntPK glede nezdružljivosti za ta konkretni primer ne uporabljajo. Sicer pa je v 47. členu Zakona o državnem tožilstvu zapisano: (1) Državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po določbi ustave nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne sme opravljati dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki jih po določbi ustave in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik; (2) o nezdružljivosti funkcije, dejavnosti, sprejema zaposlitve ali dela s funkcijo državnega tožilca odloči državnotožilski svet ter o svoji odločitvi obvesti generalnega državnega tožilca in ministra.«