Ko sem se po rahlo vzpenjajoči se cesti pripeljal izza ovinka, so se na majhnem kozolcu 61-letnega Janeza Hočevarja zableščali skrbno urejeni težki cofi koruze, ki so viseli izpod napušča. Vinogradnik in domači umetnik ter skrbnik stare sorte koruze: »To je tista bela in rdeča z velikimi, lepo napetimi in zaobljenimi zrni. Včasih smo ji rekli zobka, ponekod tudi trdinka. Sadil jo je že moj oče Alojz, jo vezal v cofe, leto za letom smo jo obešali na kozol'c.«
Janez ponosno pove, da je domačijo v Dobruški vasi pod Vinjim Vrhom kupil njegov ded Martin. Bila je skromna, samooskrbna kmetija dobrih treh hektarjev s sadovnjakom in vinogradom: »Bilo je za preživetje po tedanjem načinu..., da, tudi on je že obešal velike pisane cofe pod napušč.« Janez vsako leto zažene svojega ursusa, 34 let star traktor, priklopi plug in zaorje pol hektarja veliko njivo, na katero zasadi skrbno prebrano rdeče in belo seme.
Živo, kar bordo rdeča koruza danes v poplavi hibridov, katerih klasje na njivi je do pike enako, da človeka spreleti srh, deluje umetniško. Stara dobra rdeča zobka ima velike in dolge storže in malce na redkeje raščena zrna. Pravijo, da je je manj od hibridne, ki ima gosto, v ravno vrsto naklepano zrnje. Janez tudi priznava, da ne zraste vsako leto enako, poleg tega v vetru hitreje pade. »Pa kaj čem, v kozolec menda ne bom obešal hibrida, to je tradicija.«
Letos zvezal in obesil 15 cofov
Kljub vsemu prepogosto pozabimo, da pri hibridni koruzi ne moremo izbrati najlepših storžev in naružiti najlepšega semena, saj hibridi niso za seme. Tega moramo kupiti, kar pomeni denar. S staro dobro zobko bi brez denarja preživeli, s hibridom pa ne.
»Zavezovanje cofov in obešanje je družinsko opravilo,« poudari Janez, ki cofe obeša v barvni kombinaciji: rumena, bela, rdeča. Rumen oz. oranžen odtenek storža zraste zaradi mešanja rdeče in bele na njivi. V sredini je cofe zavezal in obesil tako, da se že od daleč vidi značilni H. Na prednji strani kozolca, ki gleda na dvorišče, pa je z zavezovanjem storžev in obešanjem izpisal HJ. »Da se ve, kdo je tu doma.« Letos je Janez zvezal in obesil 15 cofov.
»Najprej bova tu opravila, potem pa v zidanico,« nas je namesto pozdrava po stari dolenjski navadi povabil Janez, kjer nam je pokazal izdelke drugih svojih konjičkov. Prispela sva, ko je žena Anica s pomočjo sina pretakala vino.
»Pijača letos ni bogvekaj, bilo je preveč dežja, a za pokušino in veselje bo.« Zidanica je skromna, a Janezov drugi dom. Če sosed ali prijatelji povprašajo domače, kje je gospodar, jim Anica odgovori: »Gor doma v zidanici.« Kar 109 let stara stoji kakih 600 metrov od hiše. Peljemo se navkreber med barvitimi vinogradi, kjer menda raste najboljši cviček. Tako je to po Dolenjskem, vsepovsod je najboljše.
Zidanica je res majhna, a dovolj velika za pletenje košar, ki so izdelane izjemno natančno. Tako zgledno pletenih izdelkov že dolgo nismo videli. Peharček, košara, košarica in pletenica krasijo skromno izbo, z neba visijo najlepši izbrani grozdi, da je še bolj zadišalo po jeseni. Za konec povejmo še to, da je Janez tudi pritrkovalec na zvonovih. O tem kdaj drugič, zagotovo.
