Spoznal sem kmeta, ki mu je pozeba uničila skoraj celotno letino vina, pa se je stoječ ob požganih trsih smehljal. Redek pojav, za katerim strumno stojijo zdrava kmečka pamet, preudarnost in številne varovalke, denimo, da drugi in tretji del plače požanje na poljih. »Nekaj vselej ostane!« mi je zagotovil. Nedaleč stran v kraju Gregovci na Bizeljskem je še pred leti zelenel stoletja star Nujčev hrast, največji med hrasti na Slovenskem, v obsegu so namerili 778 centimetrov. Bil je ostanek nekdanjih močvirij ob reki Sotli. Bil! Ker ga ni več, ker je razpadel in ostaja le še škrbina. Požagali so veje, ker je bilo nevarno. A zakaj je največji hrast v Sloveniji propadel? Niti ne od starosti. V njegovem zajetnem deblu se je zaredil hrošč, hrastov kozliček, ki pa je ogrožen in zato zavarovana vrsta. Tako strogo, da so naravovarstveniki v vsakem pogovoru poudarjali, kako ni mogoče ničesar pametnega storiti, ker sta oba zavarovana. Zatiranje kozlička s kakšnim škropivom namreč ni bilo sprejemljivo. Te vrhunske domislice so se držali kot pijanec plota, do danes, ko hrasta in kozlička praktično ni več. Zakaj? Verujoč v obnavljanje naravnega ravnovesja naj bi se ujeli v pravno zanko. Kar je seveda čista neumnost. Taka zanka prija in človeka dodatno stimulira, da ne stori nič. Če si namreč biolog v udobni službi in prevzetno hodiš mimo kmetov, še ne varuješ narave, razen v svojem prepričanju. »Kozlička so futrali, zdaj pa hrasta ni več!« mi je povedala priletna domačinka, ki se še spominja, kako so se pod njegovo krošnjo kot otroci igrali. Ekologija je eno bolj vročih bojnih polj sodobne družbe. Obstaja nekaj strategij, kako ekološko pretnjo zanemariti, od popolne ignorance in marginaliziranja onesnaženja do prepričevanja, naj doma pod tušem varčujemo z vodo... Najbolj bizarna in zlagana pa je prav ta o vnovičnem vzpostavljanju naravnega ravnovesja. Pustiti kmete torej, da trpijo škodo pozeb, suš in preostalih ujm sami, medtem ko neumnosti nas drugih, naravovarstvenikov... se zgodi! Največji hrast ni propadel zaradi starosti, ampak birokratske neumnosti. Jaroslav Jankovič Na kožo
|
|
