Kovinska palica je bila za varnost

»Naključje me je pripeljalo v bolj moški kot ženski poklic. Družina, služba, domače okolje je lepo in varno, dokler se kaj ne zalomi, in včasih pomaga, da rešitev poiščemo v popolnem nasprotju,« razmišlja Mojca Gorenc, ki je bila učiteljica športne vzgoje, cvetličarka, reševalka iz vode in voznica ter učiteljica za vse kategorije, zdaj pa je zaposlena na enem od prometnih centrov, in sicer pri usposabljanju poklicnih voznikov. Ko je leta 2004 potrkala na vrata špedicijskega podjetja, njen bodoči šef ni omahoval. »Tu so ključi kamiona, tovor je za Italijo,« je dejal. Svoje odločitve ni obžaloval.

Moški ne vpraša, on ve

Cesto in razvažanje blaga s kombijem je poznala že od prej, ko je še vodila cvetličarno, a kamion in špedicija sta povsem drugačen svet. »Po dveh tednih me je čakal nalog za Francijo, v Toulouse in še dalje, v Pireneje. Francija je dežela, kjer bi lahko živela, nobena druga država me ni tako prevzela,« se Mojca v pripovedovanju vrne za volan šleperja, ljubkovalno kozla, ki ga je vozila tri leta. Brez navigacije, le z avtokarto. Če je bilo treba, je za pot vprašala, kajti mnogo velikih podjetij se skriva v majhnih krajih z zavitimi ulicami, kjer se hitro zaplezaš. »Moški je mačo, on vse ve, on že ne bo spraševal, kar pelje pa obtiči na kakšnem dvorišču,« se je malo pošalila na račun svojih moških kolegov.

Ženska je previdnejša, zna predvideti nevarnost. »V neznanem kraju sem raje kakšen kilometer pred ciljem varno parkirala in si pot ogledala peš. Bom lahko brez težav obrnila? Se ne bom zataknila v uličici srednjeveškega mesteca? Moj kozel me nikoli ni pustil na cedilu, le občasno mu je odpovedal akumulator. So pa imeli šoferji velike oči, ko sem se po skrivnostnem posegu v kozlov motor odpeljala s parkirišča. Mislili so, da ne bo šlo brez njihove pomoči,« se Mojca nasmehne.

Kultura v prometu

Leta 2007 je začela voziti nov kamion znamke Renault. Ta je bil vse do lani njen drugi dom. »Ponoči nisem rada vozila, raje sem vstala zgodaj zjutraj, da sem se v mesto pripeljala še pred prometnimi zamaški, ko se vsi zgrinjajo v službe.« Promet in kultura voznikov je zgodba, ki je v vsaki državi drugačna.

Francozi so prijazni vozniki, imajo odlične ceste, parkirišča so velika in lepo urejena, niti v Italiji ni slabo, v Nemčiji so ceste dobre, vendar je na njih preveč zastojev zaradi pogostih gradbenih del, tudi promet je izjemno gost. Ceste pri nas in v vzhodnoevropskih državah se počasi izboljšujejo, kar za kulturo voznikov, po Mojčinih izkušnjah sodeč, ne velja. »Strpnost do drugih na cesti res ni odlika naših voznikov. V državah južno in vzhodno od nas ni nič bolje. Seveda so povsod izjeme, ki so pravi balzam za dušo,« noče biti prestroga.

Nevarna parkirišča

Se voznik osebnega vozila pred voznikom kamiona, ki sedi visoko nad njim, počuti ogroženega? Da je kljub majhnosti enako močan ali še močnejši, mu pokaže s tem, da ga ne spusti naprej, ali mu kako drugače nagaja. O vsem tem je med vožnjo razmišljala Mojca. In še o marsičem. Sama v kabini, na neskončni cesti, družbo so ji delali glasba, mimobežne slike pokrajine, medvedek in angelček. Cigareta, kava in koščki čokolade so ji pomagali, da je ni pograbila utrujenost. Ni mačji kašelj pripraviti kamion za razkladanje ali nakladanje. In plezanje po njem, da razveže ali namesti cerado. Nenehna zbranost med vožnjo, ko upravljaš 40-tonsko gmoto, pregled nad okolico, ko se zgodi, da rešiš življenje kakšnemu zasanjanemu vozniku osebnega avtomobila, ki bi brezglavo pridrvel pod velika kolesa, če ga pravočasno ne opozoriš nase. Pa odgovornost za tovor in nevarnosti na parkiriščih.

Odprte državne meje so pravo olajšanje, saj ni več neskončno dolgih birokratskih postopkov na carini. Žal pa je zdaj Evropa odprta tudi za lopove vseh vrst. Kradejo nafto, tovor, bog ne daj, da jim uspe priti v kabino. »Na srečo so v moj kamion, a ne v kabino, vlomili samo enkrat, nekoč pa sem v ogledalu videla, da so se lotili zadnje luči. A so jo samo poškodovali, saj niso bili preveč spretni pri demontaži.« Prestrašena, pravi, ni bila nikoli. Mogoče tudi zaradi kovinske palice, ki jo je imela pri postelji v kabini. Ali pa predvsem zato, ker je bila obkrožena s samimi poštenimi in močnimi kolegi šoferji.

Kaj je normalna služba

Ko so bili za prevoznike še boljši časi, je razmišljala, da bi imela svoj kamion, zdaj je to že mimo, pravi Mojca, ki bo letos praznovala 50 let. »Čeprav še nisem stara, se moram sprijazniti s tem, da so mlajši vozniki gibčnejši, kar pri tovrstnem poklicu tudi šteje. Skakanje v kamion in iz njega ter vsa druga dela pri pretovarjanju seveda precej lažje opravlja deset ali več let mlajši kolega. Šoferski poklic pri mladih ni med priljubljenimi. Slovencev je med prevozniki vse manj,« pravi Mojca, čeprav je zaslužek še vedno razmeroma dober. Res pa je, da ceno prevozov znižujejo številni tuji vozniki, tako da vsak razmisli, ali se mu izplača biti po nekaj tednov od doma. Če nimaš družine, je odločitev lažja.

»Kot ženska nisem imela kakšnih posebnih privilegijev, uradniki želijo samo, da so vsi dokumenti ustrezni, kupci pa, da je blago nepoškodovano. Včasih je kateri le pogledal, kdo jim je pomolil papirje pod nos. Nekoč so me vprašali: 'Kje pa je šofer?' In sem odgovorila: 'Jaz sem šofer.' Potem niso več spraševali.« Njeni hčerki, danes 23-letna Teja in 15-letna Lara, ter njeni starši so pred devetimi leti razumeli in sprejeli njeno odločitev, čeprav so jo dvakrat skoraj pregovorili, naj preneha in si najde normalno službo. Zdaj to počne, a ko vidi kamion, jo stisne pri srcu. S partnerjem, skupaj sta prevozila veliko poti, bosta obujala spomine. »Če me bo špedicija poklicala, bom še prevzela kakšno vožnjo,« se Mojca Gorenc iz Brinja noče dokončno posloviti od svoje neskončne ceste.