Kovaški šmaren

V Sloveniji bi težko našli kraj, ki je tako navezan na svojo bogato preteklost, kot je Kropa. Železo in ogenj sta bila stoletja temelj vzpona in napredka fužinarske kroparske komune. V 15. stoletju pa so tam že delovali dve fužini in kovačnice. V 18. in 19. stoletju je kroparsko železarstvo doživljalo višek, obratovali sta obe fužini, sedem cajnaric (kovačnice za polizdelke) in 19 vigenjcev, to je kovačnic za žeblje.

»V zgodnjekapitalističnem načinu proizvodnje so veljali posebni odnosi med delavci in delodajalci, bili so vzponi in krize, imeli so svoje praznike in običaje. Nekateri od njih so se ohranili do danes,« pravijo danes v Kropi.

Najpomembnejši praznik je zagotovo kovaški šmaren, ki se je skozi različne oblike praznovanja ohranil celo v tem stoletju. To je tradicionalno praznovanje, ki ohranja bogato fužinarsko in s tem etnološko zgodovinsko izročilo Krope. Njegovi začetki segajo v leto 1705, ko je sedem fantičev v gozdu nad Kropo našlo sliko kroparske Matere božje. Številni čudežni dogodki, povezani s čudodelno podobico, so Kroparjem narekovali gradnjo nove cerkve. Datum njene posvetitve 2. julij 1729 je postal praznik vseh Kroparjev. To je praznik kovačev in kovačic, oglarjev in vseh drugih, ki so bili vajeni težkega vsakodnevnega dela ob razbeljenem ognju in kladivih. V jutranjih urah so najprej opravili božjo službo, nato pa so se poveselili z izleti v naravo, druženjem in zabavo. V novi preobleki so kroparski kovaški praznik prvič slavili leta 1997.

Na praznično soboto so ves dan talili železovo rudo ter pripravili dan odprtih vrat kovaškega muzeja in vigenjca Vice, kjer smo izvedeli veliko zanimivega o življenju nekdanjih kovačev. »Delavnik kovačev je bil zelo naporen, saj so ga začeli ob štirih zjutraj in končali ob osmih zvečer,« je povedal vodnik po muzeju Joža Eržen. »Delali so vsi člani družine, tudi ženske in otroci. Nosečnice so delale v vigenjcih skoraj do poroda in včasih se je zgodilo, da je nov član kroparske družine prijokal na svet kar sredi kovačije ali pa na poti, ko je porodnica hitela domov. Ženske so imele po porodu le pet dni porodniške, nato so se morale vrniti k delu. Tak način dela, poleg tega pa vročina ob kovaškem ognju in revna prehrana, je mnoge izmučil in moški so umirali v povprečju pri petintridesetih letih.«

Pokazali so nam ogromen žebelj, ki so jih v Kropi kovali posebej za povezavo lesenih pilotov pri gradnji Benetk, in tako še danes v šali pravijo: »Ni Evrope brez Krope!« Sicer pa so kroparski kovači izdelovali več kot sto vrst žebljev, od najmanjših čevljarskih do največjih žebljev za gradnjo jezov, dolgih do 70 centimetrov. Zadnje ročno kovane žeblje so v Kropi izdelovali do leta 1950.

Tradicijo kroparskih kovačev danes negujejo v podjetju UKO, v katerem so si obiskovalci kovaškega šmarna lahko ogledali prikaz ročnega kovanja in kovanja unikatnih izdelkov.