POZIV K LUSTRACIJI

Kovačević: Leta 1945 smo dobili vojno, izgubili pa smo pamet

Objavljeno 21. december 2014 18.42 | Posodobljeno 21. december 2014 18.42 | Piše: K. K.

Nekdanji hrvaški politični zapornik in kasneje poslanec Anto Kovačević namerava na Hrvaškem ustanoviti odbor po zgledu slovenskega Odbora 2014.

LJUBLJANA – »Slovenci in Hrvati so v vojni zmagali. Nemci so 1945 izgubili vojno, pa niso izgubili pameti. Mi pa smo dobili vojno, a smo izgubili pamet. Brez lustracije ni demokracije,« pravi dr. Anto Kovačević, nekdanji hrvaški politični zapornik. S prstom kaže na Poljsko, kjer je gospodarstvo v razcvetu, ker so izvedli lustracijo, pri nas in na Hrvaškem pa tonemo, ker lustracije ni bilo. Po štiriindvajsetih letih demokracije v Sloveniji in na Hrvaškem se Kovačević sprašuje, kako je po vseh paradoksih in absurdih mogoče, da je »zločin nagrajen, za resnico pa je razpisana tiralica. Resnica je poteptana in poražena«. Kovačević je kritičen tudi do bivših voditeljev: »Tito je po Mao Cetungu in Stalinu eden največjih razbojnikov, plačani Stalinov morilec, brezčuten človek brez človeških stališč, baraba in 'hohštapler', ki je naredil Hudo Jamo.«


Ustanovil bo hrvaški Odbor

Kovačevića sta v Ljubljani gostila bivši politični zapornik David Tasić in Odbor 2014. »Tudi na Hrvaškem bodo naredili odbor. Narediti moramo močno zvezo proti udbašem in združiti, kar je dobrega v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in na Kosovu. Udbaši se niso spremenili, samo prilagodili so se,« pravi Kovačević

»Jaz vem o vas vse, vi pa o meni nič«

Kovačević, ki je bil leta 1981 obsojen na osem let in pol zapora, je v Ljubljani predstavljal svojo knjigo Človek in njegova senca, ki sta jo spisala skupaj z upokojenim sodelavcem tajne službe bivše države Željkom Kekićem. Ta je bil zadolžen prav za Kovačevića, spoznala pa sta se tako, da se je Kekić Kovačeviću, ko je prišel na intervju na neki radio, predstavil: »Dober dan gospod Kovačević, me veseli, da se končno spoznava. Midva poslovno sodelujeva že trideset let, jaz vem o vas vse, vi pa o meni nič.« Razkril je, da je bil sodelavec Udbe, ki je bil zadolžen za Kovačevića. Zaklepetala sta se za nadaljnje tri ure. Kekić je razkril, da so tudi po spremembi režima pokrivali številne pomembne Hrvate, od predsednika Franje Tuđmana do cerkvenih dostojanstvenikov in novinarjev.

Kekić je razkril, kaj vse so počeli kot sodelavci Udbe, več lahko preberete v članku Razkritje nekdanjega udbaša: Šikanirali smo otroke v vrtcihimage. Kovačević je sicer po prihodu iz zapora deset let preživel v politiki, dva mandata je bil poslanec. Tistim, ki so ga preganjali, je oprostil: »Dejal sem jim, nimam dveh src, enega za ljubezen in drugega za sovraštvo.« 

Tasić: Strah se vrača med ljudi

David Tasić: »Gre za vprašanje bivše države. To je bila totalitarna družba, čeprav nekateri danes govorijo, da je bila zgolj avtoritarna, ne totalitarne. Zame ni dvoma, tudi zaradi karakteristik, ki ločijo totalitarno državo od avtoritarne. Žal se po 25 letih počutim kot takrat, v nekdanji državi. Zdi se mi, da se čas vrača nazaj. Tudi po strahu, ki se vrača med ljudi. Čedalje več ljudi je prestrašenih, ker se je totalitarni duh našega režima zavlekel v vse pore našega življenja. Danes potrebujemo predvsem civilni pogum, da se povlečemo naprej. In zdrav razum.«

Kovačević je bil po zaporu v Zenici, ki je bil eden najstrožjih zaporov v bivši Jugoslaviji, v Sloveniji na svojevrstnem eksilu. Tasiću se zdi zanimivo, da se v knjigi, ki so jo predstavljali, kot živa priča pojavi Željko Kekić, agent Udbe, ki je sledil Kovačeviću, kot živa priča. Kekić je dejal, da je knjiga napisana predvsem zaradi njegovih in Kovačevićevih otrok, da se ti ne bodo gledali postrani.

Od osem tisoč osebnih dosjejev jih je ostalo sto

Predstavitve se je udeležil tudi slovenski raziskovalec arhivov Udbe Roman Leljak, ki je opozoril na posledice nedavnega arhivskega referenduma: »Vsi, ki smo takrat glasovali, da bo ta oblast dosegla, da ne bodo arhivi več dostopni, smo imeli prav. V arhivu gradiva kot raziskovalec skoraj ne dobim več, škatle, ki jih naročim, čakam po trideset dni. Pogledam lahko le enega na mesec, prej sem jih šest na dan. Slovenski arhiv je danes bolj zaprt od tistega v Beogradu, kjer delam zadnjih deset dni. Za to je verjetno odgovoren tudi bivši predsednik SD Igor Lukšič, ki si je prizadeval za tako spremembo zakona. Meni je za to iskreno žal. Upam, da se bo arhiv kmalu spet odprl.« Ker seznamov ljudi, ki so delali v sekretariatu Udbe, ni je Leljak prepričan, da so arhive uničili. Še leta 1994 je bilo po podatkih Sove osem tisoč osebnih dosjejev, zdaj jih je sto. Dodaja, da so dokumenti, ki sta jih z Igorjem Omerzo našla, uporabni, saj bodo lahko v prihodnje služili pri sojenju Kekićevemu bivšemu šefu Josipu Perkoviću v Münchnu. Leljak je dejal še, da je Jugoslavija v Sloveniji »vse preveč prisotna«.

Deli s prijatelji