GRIŽE – Srečanje je zahtevalo veliko koordinacije med družinami. Aktivnosti so začeli že pred dobrim letom, tako da so se vsi dobro pripravili za pot v Slovenijo, ki je večina še ni videla, še manj pa poznala.
Štiridnevno snidenje v Savinjski dolini in kraju njihovih rodbinskih korenin je bilo polno čustev, solza in veselja. Prvi dan so bili pri teti Ani Okorn ob dobrotah z žara in na druženju v dvorani društva upokojencev, kjer jim je za dobrodošlico zaigrala godba na pihala iz Zabukovice. Drugi dan so se odpravili na Brnico nad Libojami, kjer so imeli znova prijetno druženje ob raznih dobrotah, v soboto so se zbrali pod šotorom v Libojah ob cerkvi sv. Neže, na zabavi ob živi glasbi, plesu in petju zborov Savinjski zvon iz Šempetra in MPZ Društva upokojencev iz Griž.
Nadvse prijetno so se imeli tudi zadnji dan na Turistični kmetiji Kotar pod Homom. Pri Kotarjevih smo se tudi pogovarjali z Ano Okorn (rojeno Kott) in njenima bratoma Franzem, ki je bil rojen leta 1931 in živi v Nemčiji, ter Berniejem (letnik 1938), ki živi v Ameriki. Na rodni grudi se je iz Nemčije, Kanade in ZDA ter Slovenije zbralo kar 120 sorodnikov.
Srečanje na tramvaju
Ana Okorn nam je razkrila rodbinsko zgodbo, ki se pravzaprav začenja z njenimi starimi starši Martinom Pražnikarjem in Gertrudo (Jerico) Pernovšek, ki sta odšla v Nemčijo že ob koncu 19. stoletja. A skupno življenje ni bilo dolgo. Usoda je bila kruta, saj je moža, ko je odšel po krmo za zajce, med otroško igro zadel kamen v glavo (v sence) in ga ubil.
Gertruda je ostala sama s štirimi otroki: Antonom, Ano, Štefanom in Heleno. Ker je morala sama skrbeti za družino, denarja pa ni imela, se je odločila vrniti v Slovenijo. Ko so po treh dneh vožnje prispeli, pa jo je doma čakal šok – kmetija je bila prodana. Bilo je tako hudo, da so se po enem letu odločili vrniti v Nemčijo. Tam so se lažje preživljali z delom pri bogatih ljudeh,« je pripovedovala Ana Okorn, brata Franz in Bernie, pa sta kaj dodala še v nemščini oziroma angleščini. Od rojstva sta živela v tujini, zato znata le malo besed po slovensko.
Helena je v Nemčiji na tramvaju spoznala Franza, ki je delal kot sprevodnik in blagajnik pri tramvajski družbi. Poznanstvo je preraslo v ljubezen, ugotovila sta tudi, da sta oba iz Griž, kjer sta tudi hodila v isto šolo. Leta 1927 sta se poročila in imela devet otrok. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, se je družina razpršila na vse konce po Nemčiji in po svetu.
Nazaj h koreninam
Po težkih vojnih letih in po njej sta se zakonca Helena in Franz Kott leta 1955 odločila za vrnitev v Griže, kjer sta tudi začela svoji življenjski poti. Po prihodu sta nekaj časa živela pri moževih sorodnikih, nato sta dobila stanovanje pri Okornovih, kjer je bil doma tudi sin Pankracij. Ta je Heleno prosil za garantno pismo za delo v Nemčiji. V garantnem pismu pa je Helena tudi dovolila, da Pankracij stanuje pri njih. Konec januarja 1956 je odšel v Nemčijo in dobil delo v rudniku kot električar. Z Ano, ki je medtem postala polnoletna, sta se zaljubila in se poročila; civilno v Sloveniji, pozneje v Nemčiji še cerkveno. Februarja 1958 sta se vrnila v domači kraj, kjer sta si ustvarila družino z dvema hčerkama in dvema sinovoma.
Prav po zaslugi Helene in Franza, njune hčerke Ane in moža Pankracija ter njunih otrok se je ena veja rodbinskega drevesa Kottovih obdržala tudi v slovenskem prostoru. Čeprav sorodniki iz Nemčije, Kanade in ZDA komaj znajo kakšno besedo, so ponosni potomci slovenskega naroda in lepe dežele pod Alpami, ki se jim je ob tokratnem obisku še bolj usedla v srce. Tudi zaradi čudovitih in nepozabnih dni, preživetih med sorodniki v Savinjski dolini, kamor bodo zlasti mlajši z veseljem znova prišli.
