Kotarjeve žive slike

Tisto dopoldne je moralo biti nekaj v Krki; ali pa je bilo samo v naših očeh. S Kandijske ceste smo zrli proti Bregu pod Kapiteljsko cerkvijo. Fantastičen odsev, ki ga je ponujala reka – lahko izriše samo narava. Kaj takšnega zmorejo vsrkati – zgolj človeške oči. Videti je bilo, kot da se je celotno pobočje z vsemi zaščitenimi stavbami in cerkvijo vred pred našimi očmi prekucnilo, v zrcalni podobi že v naslednjem trenutku potonilo pa zajelo sapo in poskušalo v hrbtnem slogu – priplavati vse do nas.

Šele potem smo se spomnili besed novomeškega slikarja Jožeta Kotarja, ki ima atelje prav tam, kjer bi ga moral imeti pravzaprav vsak slikar – na Bregu! Koder vsak večer cvrči od raznoraznih idej, ki se potem zlagoma udejanjajo – že zjutraj. Kotar je rekel: »Motive vidim vselej žive in premikajoče, pa četudi gre za nepremično deblo!«

Prvi novomeški čopič

S svojimi občutji in dojemanji jim prvi novomeški čopič vnaša življenjskost, simboliko, njegova večna želja je tako ali tako ujeti utrinek in ga s svojimi bogatimi slikarskimi izkušnjami potem preliti na platno. Le zato, da bi v gledalcu sprožil čudenje in novo spoznanje. Presenečenje. Le zato, da bi se lahko slikarski mojster izrazil... v poklicu, ki ga ljubi in se v njem počuti naravnost suvereno.

Tako se 64-letni Kotar izraža sicer že od nekdaj, pravzaprav že od tiste prve osnovnošolske risbe in razstave, ki jo je imel, tako kot Pablo Picasso, že v rosnih najstniških letih. In ker smo ravno omenili slavnega kubista: tudi on ni imel za seboj opravljene akademije in tudi on je imel hibo, disleksijo, zato je videl in videno podajal drugače, v njegovem primeru celo genialno, mora človeškemu bitju res nekaj manjkati, da šele potem postane nadpovprečno? Se je v tistem vprašal tudi Kotar ter se mahoma spomnil še velikega govorca Cicerona, ki naj bi bil spočetka plašen in docela negotov, potem pa se je najbrž ravno zaradi sle po spremembi izuril – v največjega retorika vseh časov. »Če nečesa nimaš, se moraš toliko bolj priganjati in truditi, da zapolniš vrzel,« je prepričan Kotar, ki je nemara svoje ključno obdobje priganjanja ujel prav na relaciji Krško–Pariz.

Kotarjeve ženske

Krško ima dejansko silovito srečo, saj je povezano z dvema tako vrhunskima umetnikoma, kot sta bila slikar Jaro Hilbert (1887–1995) ter kipar in medaljer Vladimir Štoviček (1896–1989). Prvi je bil celo osebni slikar egipčanskega kralja Faruka, v Egiptu je deloval dolgih 36 let in se po prihodu Naserja na oblast, ki ni bil naklonjen tujcem, leta 1959 vrnil v Slovenijo. A kaj ko je tu trčil ob srhljivo ozkost in provincialnost naše strokovnokritiške javnosti, ki se žal še do danes ni znebila te zatohle etikete, in se je raje pridružil neprimerno ambicioznejšemu in navdahnjenemu pariškemu okolju.

Na Ville d'Avray ob reki Seni si je uredil atelje in galerijo ter leta 1972 za naslikani opus pariških mostov prejel zlato medaljo mesta Pariz; obenem so ga povzdignili v častnega pariškega meščana!

V tistem času je Štoviček tudi svetoval mlademu in slikarsko še neizoblikovanemu Kotarju, ki je redno prihajal k njemu: »Poslušaj, dobro delaš, toda moraš naprej ustvarjati v ateljeju, in to pod budnim očesom... Saj res, prijatelj Jaro ravno ustanavlja zasebno akademijo v Parizu, priporočil te bom, tam se boš ogromno naučil!«

In res: Hilbert ga je na Ville d'Avray, okrožju, znanem po vroči romanci med Alainom Delonom in Romy Schneider, potem štiri leta vneto popravljal. Tam je Kotar ne nazadnje tudi spoznal, v čem najbolj uživa.

Našel se je, denimo, v monokromu, malobarvnem slikanju, ko slikar določeno barvo razpotegne z različno drobnimi akcenti, s katerimi le še dodatno poudari veljavnost oziroma pomembnost samega motiva. »To so pravzaprav mali drobižki, ki jih nanašam in pozneje dosežejo svojstven pomen!« je dejal in vse skupaj brž dokazal s sliko iz leta 1991, ženskim aktom z naslovom Nude (odkrita, naga, gola, razgaljena, iskrena).

Na njej je upodobljena, ne zamerite, opasna ženska! Rahlo nasikana, do neke mere nesramna in perverzna, bi pa ne bi, »vede se sicer, kakor da bi, toda, saj veš, niti nima časa«, se je ob opazovanju svoje umetnine (ta je bila med 48 likovnimi kritiki izbrana za najboljši slovenski akt, razstavljena, denimo, tudi v Innsbrucku, Milanu in še kje, prikazana v umetniški reviji Biancoscuro) zadovoljno smehljal lastnik Kotarjevih žensk, ki so prišle na površje – v zadnjem obdobju njegovega ustvarjanja.

Linijo monokromnih ženskih aktov, ki je pri njem prisotna že več kot 20 let, je poimenoval – Fashion Models Grey. »Veš, pri teh ženskah gre v bistvu za iskanje principa – med estetiko, erotiko in provokacijo!« je pojasnil. »Biti mora provokativna!« je še vzneseno podkrepil ter hlastno iskal še za kakšno – iz omenjenega opusa. Med brskanjem je tudi poudaril: »Če bi bila torej čista, normalna, prijazna in nezajedljiva – bi bila povsem nezanimiva!«

Erotični magnetizem

Ne le v umetnosti, podobno je najbrž tudi v vsakdanjem življenju: tisti, ki so kar naprej fajn, pridni in prijazni, so pravzaprav povprečni in se jih, žal, nihče ne zapomni. Prav nobenega pomembnejšega pečata ne zapustijo za seboj. Stavili bi, da zgodovina takih nikdar ne povoha! »V umetnosti preprosto ne bi smelo biti prostora za polovičarstvo in povprečnost,« je prepričan Kotar. »Človek je lahko povprečen,« sva družno sklenila, »samo za tekočim trakom.«

Kotar se je v tistem ponovno zagledal vanjo. Slika iz leta 1991, po svoje pa tudi tista iz 2014, je izžarevala nekakšen erotični magnetizem. Človek bi po njej kar potoval in potoval, brezciljno in brezčasno. »To sem narisal le zase,« nas je presenetil nosilec 43 slikarskih trofej.

»Pa se je že videla?« smo ga spodbodli.

»Da, videla se je...«

Ko je to izrekel, se je nenadoma zamislil. Na sumu smo ga imeli, da je v mislih podoživel nekaj intimnega in že preteklega, toda nikoli pozabljenega, zato je znal kot izkušen človek v pravšnjem trenutku – spremeniti temo: »Vidiš, prav vse poteze so narisane z najširšim čopičem!« Prav vse? »Da, čisto vse! To monokromno tehniko imam dejansko rad, saj ni tako prepoznavna, je pa neverjetno učinkovita! Ob njej dejansko doživljam učno uro, kako doseči najpopolnejši efekt!« Ki v gledalcu sproži čudenje, novo spoznanje, res je, presenečenje.