Kopenski ljudje, ki so z morjem bolj na vi, radi sprašujejo, ali je res mogoče uživati na morju, na jahtah, čolnih, ladjah, gumenjakih, splavih, plavajočih napihljivih blazinah in kar je še takšnega. Skratka, kaj je z lajfom, jedačo, pijačo, ljubeznijo, avanturo, adrenalinom in podobnimi uživaškimi dobrotami. Odgovor je seveda, da je mogoče vse to in še več. Če znaš. Nekaterim namreč ne gre preveč od rok, kar naprej se tresejo, da se bo zgodilo najhujše, na primer enajstmetrski valovi, tornado pete stopnje, spopad z noži zaradi bejbe na krovu, zastrupitev vode, trk z neosvetljeno dalmoško ribiško ladjo ali vsaj ledeno goro, pokvarjena nafta v glavnem tanku in rezervnih in še naprej po seznamu grozot verjetnosti 1:1.000,000.000. Taki barko običajno prodajo po prvi sezoni, družina preprosto ne zdrži. Če pa si sorazmerno pameten in ne preveč jasnoviden, se ti na morju razen zvitega stebrička ograje, praske na trupu in podobnih sopotnikov varne plovbe ne zgodi nič pretresljivo slabega.
Hrana, pravzaprav njeno iskanje, je pripeljala do najslavnejšega ladijskega upora, upora na ladji HMS Bounty. Kapitanu Williamu Blighu, ki je poveljeval na tej enoti britanske kraljeve mornarice, se je aprila 1789 uprla večina posadke, upornike je vodil prvi časnik Fletcher Christian. Fantje bi radi ostali na Tahitiju in bližnji okolici, med čudovitimi domačinkami, tako rekoč v nebesih na zemlji. Kapitan Bligh, ki je veljal za krutega, čeprav ni bil, pa je vztrajal, da je treba opraviti nalogo, ki jim jo je dala admiraliteta oziroma imperij. Ukaz ni bil vojaškega značaja, na ladjo so naložili sadike kruhovca, na novo odkrite rastline z izjemno hranljivim sadežem. Plovečo drevesnico naj bi prepeljali v britansko zahodno Indijo, sadike posadili in glej ga, čez nekaj let bi pridelek pomagal krotiti neznansko indijsko lakoto. Se ni izšlo, punce so dišale lepše kot sploh ne slastni kruhovec. Ko so kapitana Bligha in še nekaj mornarjev na odprtem izkrcali v čoln, so uporniki z ladjo odpluli na svoje, kruhovec pa je končal v morju. Mornarji malo vedo o ženskah, v mornarici to pač ni pomembno. |
Uživaškega pa veliko. Želodce imamo vsi, njihova govorica je jasna. Delijo se na prazne in polne, kulinarična domišljija pa tudi na morju in valovih ne pozna meja. Nekateri so pač tudi glede kuhinje in mize dolgočasni, posteljo tokrat puščamo ob strani. Tako samotarju in sicer izprašanemu avanturistu Juretu Šterku, zdaj je v mornarskih nebesih tam nekje nad Tasmanijo, v njegovih številnih zapisih kar prihaja slinež na usta in še kam, ko se spominja konzerv z golažem in vampi mamke Emone. In tako iz dneva v dan. Pa še kakšno čebulico na tanke šnitke in tunino v olju si je privoščil naš puščavniški prijatelj.
So tudi drugačni. Eden na našem pomolu v Luciji je neznanski potrošnik tekoče, trde in mehke hrane. Že ko je naročal predzadnjo jadrnico, ne vem katero po vrsti, je velel vgraditi posebno velik hladilnik ali dva, štedilnik in pečico skoraj kot v Zemonu, dodatne predale za živila, klet. Na tej barki se je tako nezaslišano dobro jedlo in pilo, da je bila prenaseljena že na privezu. Razni gostači in zastonjkarji so nalašč kakor po naključju hodili mimo, da jih lastnik širokega srca in duše pokliče vsaj na kozarček. Med rednimi gosti so bili tudi gospodje, ki drmajo z velikimi in še danes bogatimi firmami, a nekako neradi dajo za brizganec. Velikodušnost našega gostitelja je bila, je in bo vzvišena nad takšnimi malenkostmi, življenje in morje sta lepi. Tako ju in še dedca povrhu razume tudi gospa žena, moja je rekla, da ji, sirotici, od moževih nadnaravnih napadov gostoljubnosti ni vedno lahko. A jaz mislim, da ženske ne vedo veliko o ženskah, moški pa še manj, ker v mornarici to pač ni pomembno.
Česa vse je zmanjkalo
Da ne bi delal prevelikih besednih valov, Srbi, donavski brodarji so posebna kasta, imajo sijajen izraz »ne talasaj«, naj povem, kako se je ta ploveča kuhinja in restavracija najvišjega ranga odpravljala na preprosto kopanje v bližnjo hrvaško Zambratijo, do koder je ubogih šest, sedem milj. Danes morda malo več, ker se moraš zaradi znamenitega šengna, znamenja evropske imperialne moči, odjaviti pri oblasteh v Piranu, prijaviti v Umagu, potem krmariš malo nazaj in glej jo, gostoljubno Zambratijo. Da ne bo pomote, Zambratija ni podružnica konclogorja, lačna plaža z bridkimi skalami, tam vsaj na dveh krajih za ne prevelike novce pečejo najboljše pleskavice v Istri. Čeprav ni starodavna nacionalna jed. A kaj bi z nacijami, na polotoku so jih menda našteli 18. Naš prijatelj in njegova mnogoštevilna družba so jemali (za vsak in vse primere) s seboj v podporo kakšnih 100 buteljk belega, 50 rdečega, tri istrske pršute, 20 salam in salaminov, gore kruha, neznanske kolobarje sira, sadja za otroke in veganske gospe, sladkarije, ker se tako spodobi.
Ko so pribrodarili nazaj, celo kopali so se in pojedli ne le ene slovite pleskavice ali dvojne porcije čevapčičev, se je tovarišija z največjim navdušenjem in rahlim pridihom otožnosti dolgo v zvezdnato noč ob kakor lahkem prigrizku pogovarjala, kdaj in kje je česa zmanjkalo ter da bo treba prihodnjič vzeti s seboj še eno hladilno torbo.
Tako je bilo dolga leta, še do nedavnega. Potem je imela usoda slab dan in idejni oče najbolj lakotnih in sestradanih slovenskih odprav v Zambratijo je moral iz razlogov, ki niso finančne narave, zamenjati predzadnjo barko za sedanjo, ki pa ne bo zadnja. Je manjša, vendar bolj udobna in z njo je lažje ravnati. Pravijo, da je človek lahko mornar, dokler sedi pokonci. Naš prijatelj ne bo sedel ne lačen ne žejen. In še njegova madam, na katere razumevajočem srcu nikoli niso sekali drv, čeprav je bilo tako videti, je z njim.
Vendar ne mislite, da je gospod kakšen slinasti zapečkar. Zambratija, do katere vržeš kamen, je samo taktičen manever, »zavaravanje neprijatelja« smo rekli včasih. In bomo spet, če bo kakšen todorović še kaj zapufanega kupil na puf. Za našim barbo, nekronanim carjem pojedin obeh strani istrskega polotoka, je tudi na tisoče jadranskih in sredozemskih milj. V lepem in hudem, ki je lepo, če in ko ga pretolčeš. Ta diploma ni preplonkana in na tem svetu ni senata, ki bi mu jo lahko odvzel.
