LJUBLJANA – Mednarodno društvo za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green (AAG) je ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pravočasno (v za to predvidenem zakonskem roku) poslalo svoje pripombe na predlog zakona o omejevanju ali prepovedi pridelave gensko spremenjenih rastlin. Gensko spremenjenih rastlin, ja. Neverjetno. Kot da bi zakon pisali v zloglasnem Monsantu. AAG je ugotovil, da je že samo ime zakonskega predloga najmanj pomanjkljivo, saj omenja samo gensko spremenjene rastline, medtem ko je že zadnja sprememba evropske direktive govorila o možnosti držav članic EU, da na svojem ozemlju omejijo ali prepovedo gojenje gensko spremenjenih organizmov (GSO), kar je prav gotovo širša definicija. Gensko spremenjeni organizem je namreč vsak organizem z izjemo človeka, katerega genski material je bil spremenjen na način, ki se ne pojavlja v naravi s križanjem in (ali) naravno rekombinacijo. Gensko spremenjeni organizem je organizem, v katerega je z uporabo sodobnih metod biotehnologije vnesen točno določen gen za točno določeno lastnost iz drug(ačn)-ega organizma: »GSO so lahko mikroorganizmi (bakterije, glive, virusi), rastline in živali. Res je, da je v prosti prodaji največ gensko spremenjenih rastlin: soja, koruza, bombaž, oljna ogrščica, sladkorna pesa, krompir, torej rastline, ki se znajdejo v živalski krmi in seveda tudi v živilih za ljudi. V EU so kot GS registrirane tudi gensko spremenjene bakterijska biomasa in nekatere kvasovke (v zdravilih).«
Pozor, hud pelod!
V predlogu tega zakona, pojasnjuje AAG, manjka celo omemba povezave med pridelovanjem GSO ter varnostjo živil, ki so iz GSO proizvedena ali ki vsebujejo sestavine, proizvedene iz GSO: »V Sloveniji oziroma v EU je označevanje živil, ki vsebujejo GSO, obvezno, vendar pa označevanje ni potrebno za živilo, ki vsebuje GSO v deležu do največ 0,9 odstotka posamičnih sestavin živila, ali živila iz ene same takšne sestavine, če je njegova navzočnost naključna ali tehnično neizogibna. To pomeni, da obstaja možnost prenosa peloda gensko spremenjenih rastlin na gensko nespremenjene rastline iste vrste...«
Pred 15 in celo še pred 10 leti so se nekateri optimistično (?) spraševali, ali bo vsaj država, v kateri živijo, lahko (p)ostala območje brez gensko spremenjenih organizmov (GSO). Že takrat so ti donkihoti prav tako opozarjali na skrajno zloveščo in zavržno vlogo biotehnološke korporacije Monsanto ter ZDA, Nizozemske, Španije in Velike Britanije, ki so zagovarjale uporabo GSO in tudi spodbujanje njihove razširjenosti. Nekateri slovenski mediji so tedaj poročali, da si najbrž gensko spremenjeni organizmi, predvsem gensko spremenjene prehrambne rastline, žal že nezadržno in presenetljivo hitro utirajo pot tudi na sončno stran Alp. Kot je nekdo napisal: »Najverjetneje smo priče zgolj zadrževanju, ne pa preprečevanju pohoda (prihoda) gensko spremenjene hrane.« Predstavnica Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije Anamarija Slabe je že leta 2002 za Delo dala nadvse pomenljivo izjavo: »Trenutno poznavanje stvari nam pove, da je dolgoročno veliko več možnosti, da škoda bo, kot da je ne bo. O tem nas prepričuje tisto, kar se je zgodilo, ko so gensko spremenjeni organizmi prišli v okolje. Pojavile so se namreč težave v ekosistemih, pri ljudeh pa alergije itn.« Drži, že pred 10 in več leti je bilo pravzaprav na svetovnem trgu težko kupiti večjo količino pšenice, koruze, riža, soje, paradižnika in podobnih, za vsakodnevno prehrano nedvomno pomembnih pridelkov, ki jim njihovi proizvajalci še ne bi poskušali z gensko tehnologijo kakor izboljševati lastnosti. In danes? Pred nekaj dnevi smo lahko prebrali članek Katerine Vidner Ferkov o ameriškem multimilijarderju, ki s proizvajanjem spornih kmetijskih kemikalij tekmuje celo z Monsantom in je kupil kemično tovarno v Račah, kjer zdaj proizvaja herbicid, ki vsebuje tudi glifosat. Ja, celo Svetovna zdravstvena organizacija opozarja na rakotvornost glifosata, ki pri plevelih blokira kar 25 encimskih sistemov in na mah poškoduje metabolizem kulturnih rastlin. Patogeni se poleg tega namnožijo, zemeljska prst pa se tako zelo spremeni, da v njej ne morejo preživeti niti deževniki. O, ja, minulo soboto je sicer na tisoče zaskrbljenih ljudi na različnih koncih sveta demonstriralo proti Monsantu: od ZDA do Francije in Švice, od Mehike, Brazilije in Čila do Afrike. Pa bo zgolj to zadostovalo za zagotovitev nujno potrebnih sprememb v glavah svetovnih politikov?
Nova pravila EU državam članicam omogočajo, da se same odločijo, ali želijo na svojem ozemlju gojiti GS-rastline ali ne. To možnost imamo tudi Slovenci. Pa se bomo znali prav odločiti? Če se ne bomo znali, bo naši morebitni neodgovorni odločitvi sledila izguba prehranjevalne suverenosti, potem pa najbrž še dokončna izguba nacionalne suverenosti.
Prašenje ne pozna meja
V pridelkih, ki niso GSO, je zakonsko opredeljena zgoraj navedena vsebnost GSO, opozarja mednarodno nevladno društvo za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green (AAG), to pa kaže na problematičnost pridelave GSO in tistih pridelkov, ki niso GSO, na istem območju: »Zavedati se je treba, da prašenje rastlin s pelodi GSO ne pozna državnih meja. Koalicija članic EU, ki nasprotujejo GSO, je vedno večja, v njej je, denimo, tudi naša soseda Avstrija. Toleranca prisotnosti GSO bi morala biti nična!«
