Veliko obiskovalcev se običajno odpravlja tja z južne strani iz Tacna. Severna stran pa dostikrat ostaja pozabljena in zaradi senčne lege tudi manj znana. Vendar se prav s severne strani, iz vasi Zavrh, lahko povzpnete prav na vrh po ovinkasti makadamski poti. Pozimi jo pokrije sneg in se spremeni v sankališče, dolgo dva kilometra in pol. Takrat se te, običajno bolj ali manj pozabljene poti, spomnijo tudi sankači.
Prav v vasici Zavrh se strmo v pobočje tako rekoč neopazno odcepi drobna cesta. Ovije se okoli Matjaževega hriba, manjšega vrha v pobočju Šmarne gore, in prečka severna pobočja Grmade. Ves ta čas pozimi ni pričakovati, da bomo sploh videli sonce. To leži tako nizko nad obzorjem, da so severna pobočja ves čas v senci.
To pa se hipoma spremeni na sedlu Kuhinja, kjer se kar naenkrat znajdemo obsijani. Mimo kmetije in bližnje kapelice ter travnikov se nekoliko spustimo. Takoj za njimi se pot spet strmo dvigne in čaka nas še deset minut vzpona do vrha. Vse skupaj s sanmi torej manj kot uro hoda.
Polna spominov
Na vrhu Šmarne gore je kopica zanimivosti. Mednje gotovo spada eden najbolje ohranjenih protiturških taborov, kar jih je v Sloveniji. Le opaziti ga je treba. Ohranjen je celoten obod z obrambnimi mostiči, strelnimi linami in stolpi. Vhod je skozi obrambni stolp, na kraju nekdanje cerkve stoji nova baročna iz 18. stoletja. Cerkvi ni prizidan zvonik, saj je v zvonik predelan eden izmed obrambnih stolpov.
Šmarna gora je na splošno polna spominov na turško nevarnost izpred štirih stoletij. Takrat so namreč Turki vdirali na Kranjsko iz Bosne in jo vsako leto pošteno izropali ter s seboj odpeljali precejšen del prebivalcev. Da bi se vsaj delno zaščitili, je na območju Slovenije zraslo več sto taborov, in ta na Šmarni gori je eden najlepše ohranjenih. Med drugim je bil relejna postaja, saj so bili tabori med seboj oddaljeni v vidni razdalji. V trenutku grozeče nevarnosti so si med seboj pošiljali optične in dimne signale. Zagoreli so kresovi in opozorili prebivalce, da so se pravočasno umaknili na varno.
Šmarna gora je polna znamenj vojaške preteklosti. Sosednja, sedem metrov višja, torej 676 metrov visoka Grmada, je bila prav tako kraj, kjer so se kurili kresovi. Pod sedlom stojijo Turške glave, skupine skal, ki spominjajo na Turke, nad Zavrhom je obcestno znamenje, ki označuje mejo, do koder so prodrli Turki. Kuhinja je ime sedla, na katerem so si Turki ob obleganju pripravljali kosilo. Povrhu pa zvonovi v cerkvi na vrhu poldne zvonijo pol ure prej. Po legendi so namreč Turki imeli ukaz, da tabor zavzamejo do sredine dneva. Ker so jih branitelji tako prevarali, so se razočarani umaknili.
Čas za spust
Tradicija ob tokratnem obisku ni igrala glavne vloge. Kdo bi imel čas zanjo, ko drvi s sanmi mimo? Glavno vlogo vsaj za nekaj časa prevzame cesta, po kateri se spustimo do vasi kar 350 višinskih metrov nižje. V času, ko se vzpenjamo in vlečemo s sabo sani, morda ne delujemo najbolj poskočno. Posebno če vlečemo še pležuhe. Vendar je vse drugače, ko pride čas za spust. Takrat pridemo sankači na svoj račun.
Še posebno pa takrat zaživijo pležuhi. Sankati se zna namreč vsakdo. S pležuhi, temi starodobnimi prevoznimi sredstvi, pa je nekoliko težje. Na smučko je nameščen sedež in gre, kot da bi vražička spustil z vrvice. Treba je biti mojster v lovljenju ravnotežja in takrat je na vrsti uživanje.
Greš in začneš. Saj ne more biti lepše. Po strmih klancih se spuščaš in spuščaš. Ves čas je polno kričanja. Malo iz veselja, malo pa zato, da opozoriš obiskovalce nase in si izboriš prosto pot. Levo in desno po serpentinah in samo navzdol. Tisto, za kar je bilo navzgor treba sopihati skoraj eno uro, opraviš v desetih minutah. Kar naenkrat si spet v Zavrhu in pravljice spusta je konec. Počakati je treba na naslednji lep in prost dan, spet priti in ponoviti pravljično izkušnjo.
